V preteklosti večkrat omenjena idiličnost planine Konjščice naju je v soboto končno premamila za izhodišče na »bajsastega« Tosca. V razmeroma še jasno jutro se nas je kar nekaj zagrizlo v Klance nad planino proti Studorskim, kolona pohodnikov pa se je pričakovano bistveno večala ob priključitvi poti iz Rudnega polja, do odcepa za Tosc, nakar sva jo, vsaj takrat, ubrala proti vrhu Tosca sama. Pot, ki se v spodnjem delu cikcakasto vije po travnati strmini, posejani s šopi velikih belih planik, preide v grob nestabilen grušč, v zadnjem delu pa zopet travnata širjava in po prvem predvrhu, ko si oddahneš, da je končana »matra«, sledi še en kucelj-vrh, ejejej…a - lepo in razgledno, čeprav zaradi vročinskih meglic niso bile jasno zarisane obline naših julijskih velikanov; hvaležnost, da je sonce prekrival oblačni pokrov in nama nudil naravno hlajenje in senco po odprtem pobočju, je na vrhu hitro skopnela, saj, žal, ves čas najinega uživanja, vrh Triglava ni bil viden, lepo pa sta se videli obe njegovi koči z vijugasto zarisanimi pristopi, v globeli prepadno pod nogami Vodnikova koča in nadalje prelep Kanjavec, Vršaki; res fenomenalno kot sem nekje prebrala glede gora:….« svojevrstna lepota, prvinskost narave-gora, ki zbistri čutila, obogati telo in duha…«: p.s. Na vrhu je bila večja čreda ovac, katere se takoj zapode za pohodnikom, mu vztrajno sledijo, ližejo slano roso s potnih rok, nog, pohodnih palic, pa še malico bi rade kot davščino za vdor na njihovo domovanje …seveda vsiljivci smo mi, ne one….; lp
