Do Lojzeta sem prišel ob pol sedmih. Mulatjera do Starega Utra skozi gozd je prijetno senčna, naraščajoče vročine še ni bilo čutiti. Kasneje je bila dobrodošla prav vsaka sapica, ki jo je prineslo tam okoli
Ob poti do koče razen lepih razgledov in gorskih rož nisva naletela na kaj posebnega, tam pa se resna pot seveda šele začne. Do vznožja Pelca pelje več različnih poti, Lojze je vodil po svoji stezi, opremljeni s »škarjastimi markacijami«. Tudi možicev ob poti je kar nekaj. Po prečenju melišča Lojze zastavi svoj zanesljivi korak v Pelčeve strmine – vzpenjava se najprej prečno, kasneje pa bolj direktno čez strme trave, krajši kamin, travnato skalnate grape, vse je postavljeno kar lepo pokonci..
Rušje je pri vzponu (in spustu) konkretnejša pomoč, saj skala ni povsod zanesljiva – na njo se je treba bolj zanašati ob vzponu skozi žleb, ki poteka malo bolj levo (južno) od najinega pristopa, poti pa se kasneje združita. Pri škrbinici ob severnem predvrhu Pelca se prvikrat odprejo pogledi proti zahodu, kmalu za njo pa naju je čakal najbolj zoprn, a kratek vzpon preko skalne plošče, šibko točko ima v štiri metre visoki poči. Po tem do vrha ni bilo več daleč.
Lepi razgledi, poletnih meglic je bilo komaj kaj, vroče, ko ventilacija ni delovala
in varneje ob odsotnosti gamsov, sicer pogostih obiskovalcev teh strmin. Vrnila sva se po isti poti, z izjemo »lovske« bližnjice do izvira na 19. serpentini. Voda je komajda curljala, je pa zelo »pasala«..
Lojzeta osvežitev skorajda ni zanimala, le skrb je izrazil glede vedno manjših količin padavin… Posloviva se z dogovorom za jesensko turo, manj zahtevno od te.