Trentski Pelc

Slika 2 ja tam sem bil, vse vredu do tu, sam strmina pa za mene ni, me je kar malo strah, ko sem sam tam gor in bog ne daj da bi šlo kaj narobe.

LG
ali mislis resno?

LG drugič te vzamem s sabo

Če si sam in prvič, je itak boljše, da obrneš, če nisi prepričan, da je varno.
Je pa samo zgoraj, ko prideš na greben, eno težje mesto (II), ko moraš čez kratek skok levo in na vrh!

Tokrat sem vrh dosegel, nekaj več pa v nadaljevanju. Začnem že zgodaj pri cerkvi čez viseči most in takoj za njim levo po poti, čez kakšnih 10-15 minut hoje se pojavi na desni možici tu še ne zavijem, še malo naprej, ko prečkam potok se za njim pojavijo možici in vidna potka. Tu grem desno dokler ne pridem do stene, slapu, ki komaj kaj teče. Ko pridem tja se levo navzgor odcepi potka, tej sledim do stene, kjer zagledam tudi jeklenice, povznem se po strmi poti in sledim gozdni lovski poti vse do lovske koče na Staro Utro, vmes so možici, ponekod strmina konkretna, drugje malo manj, potrebujem nekaj ur, saj si vzamem čas. Ko prispem do lovske koče, kaj dosti ne odlašam s počitkom in nadaljujem v smeri Trentskega Pelca. Potka je na začetku še kar dobro vidna, kasneje pa se že zgublja, tokrat preverim res da sem na pravi poti in kot zgleda sem pred kratkim malo na direktna obral do melišča, danes sem šel tam, kjer naj bi šla a vseeno prekopavanje po rušju, brez tega ne gre. Ko pridem do neke travne grape tej sledim kar nekaj časa, višje mi je bilo v pomoč kakšna požagana veja rušja, možici pa niso pogosti, prav redki so. Višje pridem ven precej desno od Trentskega Pelca. Potka, ki gre pod ostenjem Pelca postaja sčasoma vedno bolj zahtevno iz tiste I. stopnje in prekopavanjem med rušjem pridem do grape, kjer pa postane pot II stopnje, tu se povzpnem kar do vrha, kasneje pa spustim in oberem pravo smer. Vzpon je izredno zahteven, nekaj dobrih II stopnje, vmes si zelo zapomnim, kje sem hodil, da nebi bilo kasneje težave. Na turi nisem srečal nobenega. Se je splačalo in z veseljem grem še kdaj na Trentski Pelc saj sem danes začutil posebnost, ki jo težko opišem jo pa redkokdaj začutim.

Čestitam!
Ja, to "posebnost" iz zadnjega stavka je pa res težko opisati z besedami!

Spletni album: https://picasaweb.google.com/114400986607884783562/TrentskiPelc

@dprapr: Hvala, vzpon na Trentski Pelc z informacijami je skromen na internetu. Tisto sliko, ki si dal z vrisano potjo, se šele začne in vrh je skrit se ga ne vidi na sliki.

S črto na sliki sem ti samo nakazal smer, kje začeti z vzponom v zgornjem delu.
In od tam, kjer sem slikal, mislim, da se vidi malo vrha.
Lp

Potek brezpotja, kjer sem šel. Prilagam še kratki video.
http://www.youtube.com/watch?v=0KXQLPmByOk

Pozdravljeni, kaj če si bi kdo našel in to pot malo bolj označil, ker bi mogoče marsikdo obiskal Trentski pelc. Vedno ko se potepamo po trenti gledamo gor ampak ne vemo kje začeti. Lp

Te trentarske gore obvlada edino Igor, pišite mu na ZS, vam bo gotovo odgovoril. Takšni zahtevnejši opisi niso primerni za vsakogar, ki si po tem to sprinta in z listom v žepu odide na zahtevno pot. Eno so informacije za izkušene, drugo skušnjava za firbce

Izhodišče je nad Trento pri cerkvi Devica Marija Lavretanska. Nasproti cerkve je manjše parkirišče in viseči most na drugo stran Soče. Čez ta most se gre nato pa zaviješ levo in se nadaljuje pot. Hodiš in hodiš, opazuješ, gledaš okoli sebe, prvi možici na desni strani vodijo do plezalne stene. Greš še malo naprej in ko zagledaš nove možice zaviješ desno tu je tudi potok, nadaljuješ po vidni stezi ali po potoku do slapu/stene (slap je švoh). Na levi strani pred slapom zaslediš stezo, ki gre navzgor, greš po tej stezi, dokler ne prideš do razgledne točke, kjer se v dolino vidi pokopališče. Tu poiščeš na desni jeklenice, kjer greš potem nad slapom, strmo je, pot v nadaljevanju je strma, vse lovske so take. V nadaljevanju gre pot nad slapom, lovska steza, tu in sem se pojavi kakšna stranska manj vidna potka a jo ignoriraš. Nadaljuješ in glavno križišče je višje, desno gre proti Ušje, levo proti lovski koči Staro Utro, tam je tudi majhen možic na levi, torej tu greš levo in malenkost višje zagledaš neko staro ograjo. Nato pa samo slediš lovski stezi do lovske koče, vmes bo kakšna stranska komaj vidna potka, vrjetno gre le za še bolj direktno stezo ali pa se le ta konča po nekaj metrih. Prečiš kar nekaj potokov, vode ni, steza pa tudi ni švoh. Tu sem hodil kakšne 2-3 ure. Lahko pa greš tudi mimo Podskalarja tu pa slediš le gozdni poti in prideš k lovski koči a je dolga. No nisem neka pisec, ampak upam, da sem vsaj malo pomagal. Do Trentskega Pelca pa je na žalost brezpotje resna stvar, ki zahteva plezanje II stopnje, v megli, mokrem tu gor res ni kaj počet.

V soboto sem po dveh letih tudi jaz obiskal omenjeni vrh. S kolegoma Feliksom in Andrejem smo angažirali lokalnega dobrega poznavalca in domačina Lojzeta, tako, da nismo imeli straha, da bi kje zašli. Če se držiš ves čas ceste, do Starega utra teh težav ni. V steno smo vstopili z melišča in po glavnem kanalu direkt na vrh. Uh, kako enostavno; saj smo vendar imeli Lojzeta. Vreme ni bilo idealno in na slikah pogrešam nebesno modrino. Nekaj jih bom vseeno prilepil.

Lojze -Indijanc je živi leksikon svojega kraja. Vsak kamenček in stezico ima v malem prstu.

6.8.2015 Trentski Pelc 2116m
Ta teden nas v trentarske gore povabi kolegica.
Od doma krenemo ob 2:30uri. Ob petih zjutraj se v temi peljemo mimo cerkvice Sv. Marije. Parkiramo malo pred kampom in hitro zmečemo opremo iz prtljažnika. Čez viseči most pri kampu in potem levo…
Po cck. 45min.hoje se pričnemo spogledovati…Skupek objektivnih/subjektivnih dejavnikov je vplivalo, da smo za pričetek naredili krožno turo po Trenti…
Parkiramo pri cerkvici/čez most/levo/ko na levi vidiš pokopališče pa desno v zajle. Milan spomne na fotoaparat v avtu in hiti nazaj. Ura 7:20, skoraj dve urci so že šle v franže. Sonce pošteno greje in kljub temu, da smo v gozdni senci se pošteno potimo. Potki sledimo brez težav in 9:30 smo pri lovski koči Stara Utra. Odložimo nahrbtnike, slečemo mokre majice in zaslužen počitek. Janez kaj kmalu opazi podobnost Pelca z Matkovo kopo. Težko nam je iz sence v breg na sonce. Visoke trave, koprive , skriti kamni v travah, iskanje poti, znoj teče v potokih, voda je že topla. Pregreto, zoprno melišče in končno v steno. V žlebu kljub vročini uživamo. Skala ni krušljiva, rušje porezano, kaj češ več? Prava uživaška plezarija. Prilezemo na greben in po njem v fantastičnih razgledih proti vrhu. Težko je plezati po grebenu v takšnih razgledih, ki se ti ponujajo. Zadnjih nekaj metrov je takšnih, da prenehamo gledati naokoli. Najprej varno čez skalno zaporo zlezemo na vrh 12:20ura. Privoščimo si počitek in sproti že razmišljamo kako naprej…? Gremo čez Ribežle še na Srebrnjak?
Soglasno se odločimo, da v tej vročini, pokonci smo že od 02ure, utrujenosti, porabi vode, napovedanem srečanju v Trenti s kolegico ne nadaljujemo grebena. Spustimo se tako, da se ne mučimo z zadnjo skalno stopnjo. Po strmih travah navzdol in prečnica čez ozek gruščnat žleb. Še malo adrenalinskega prečenja ( nekaj metrov )in zagledamo izhod žleba po katerem smo prilezli gor. V hudi opoldanski pripeki se spogledujemo z lovsko kočo, ki je še daleč spodaj. Želimo si sence in hladne vode. Končno prilezemo do koče , ležemo v senco , malica - ura 14:15. Ni nam žal, da smo se odločili za povratek.
Pa zasluženem počitku na vojaško cesto in povratek v dolino. Štejemo ovinke, vleče, vleče se…Ob 17uri smo na glavni cesti kjer nas pobere kolegica . Želimo si vode, piva , svežih suhih oblačil in hladovine….
Lepa a kar naporna tura. Sploh pa v tej vročini. Ko smo po tem »nesrečnem« jutranjem zapletu našli pravo pot , nismo imeli več posebnih težav. Mogoče se je od lovske koče pa do melišča v teh visokih travah včasih treba se malo potruditi, da slediš slabo vidni potki. Ko si iz gozda imaš fantastičen razgled. Spust po vojaški cesti se vleče, si pa v senci in cesta je precej dobro vzdrževana. Celo terenca smo srečali nad 16 ovinkom. Ni kaj, za ljubitelje pustolovščin…
lp

Še malo mojega slikovnega materiala k Zlatkovem natančnem opisu naših dogodivščin na Trentskem Pelcu.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golt, Janez

Pozdravljeni!

Malo gledam tale Trentski Pelc v forumu pa nikjer nobene čelade.
Nočem moralizirat... sicer vsak svojo glavo naprodaj nosi, vendar upam, da (sploh v takih brezpotjih) le-ta ni preveč poceni...

V nedeljo 30.8. smo bili štirje na vrhu. Gor in dol smo šli po mulatjeri. Kmalu na začetku smo srečali domačina Lojza. Pri zadnji vodi na 19. srpentini je curek tako slab da liter vode točiš celo večnost. Od Starega Utra dalje vodi slabo vidna stezica, ki se tu in tan izgublja. Prehode skozi gosto ruševje po lahko kontroliraš po redkih odžaganih vejah. V veliko pomoč mi je bil GPS saj je potka na Adria topo zelo natančno narisana. Od melišča naprej poplezavanje po grapi ni zahtevno, če so trave suhe. Tudi greben je dokaj enostaven, vmes je le ena petmetrska dvojka. Na povratku je treba biti nekoliko bolj previden zaradi trav.
Pri lovski koči smo srečali lovca z družino, ki nam je povedal za bližnjico do 19. srpentine. Do grape je dobro vidna, tam pa se izgubi tako kot smo se mi. Bolj po sreči kot po znanju smo vseeno našli ta ovinek. Od tu pa še eno uro mučenja po mulatjeri kjer ti nabija vsak prst posebaj. Tura je vsekakor vredna obiska.

V soboto štart Pri Cerkvi ter po lovski na Staro Utro, kjer srečava domačina Lojzeta, ki je bil namenjen na Plešivec. Po prijetnem pogovoru z najboljšim poznavalcem teh koncev skupaj nadaljujemo pot do "križišča", kjer midva zavijema levo proti melišču, Lojze pa gre malo uredit (porezat borovce, ker je baje zelo neprehodno) pot na Plešivec.
Od melišča se drživa navodil, ki nama jih je dal Lojze ter seveda brez nekih večjih težav prideva do vrha. Na vrhu uživama v samoti ter krasnih razgledih.
Z vrha do melišča previdno sestopiva ter sva kmalu spet nazaj pri lovski koči, od koder za povratek izbereva staro vojaško cesto do reke Soče.