Ker ne morem objaviti v svoji temi, objavljam tu:
Na kulturni dan, tak dan, ko bi nas vse Slovence morala zanimati kultura naroda, sva se odpravili na Primorsko. Na Komenski Kras, ki sicer nima nekih izrazito visokih hribov, a je to Kras, ki ima v svojo zgodovino zapisanih precej strahljivih momentov, pravzaprav obdobij.
Zaradi zmerno močne burje, ki se je napovedovala že zgodaj popoldne, sva se iz Gorenjske odpravili v ranem jutru. Na Notranjskem sva že uzrle prve sončne žarke, zato sva se kar podvizali. A tod naokoli smo le redkoma, zato sva se najprej odločili za obisk Mirenskega gradu, mimo katerega vodi zavita asfaltirana cesta, ki nas pripelje kakih 150m višje do Cerij, katerih znamenitost je spominsko obeležje,morda celo stolp,ki spominja na žrtve grozot 1.sv. vojne.
Zgornji del asfalirane ceste, ki pripelje do Cerij na nas opozarjajo spominske table o pobojih, o stanju pred in po veliki vojni. In če bi nama čas dopuščal, bi se pri njih kdaj tudi ustavili. A časa zato žal ni bilo, zato sva se kaj hitro odpravili iz velikega parkirišča proti spominskemu obeležju, mimo katerega vodi pot proti Trstelju (na parkirišču nas tabla Fajtni hrib usmerja nazaj po asfaltni cesti, kar je seveda narobe-lahko greste do spomenika v Cerjah ali po kolovozni poti kar naravnost naprej). Po slemenu Črnih hribov je speljana Briceva planinska pot,katero tokrat obiščeva. Pobočja so bila še pred stoletjem skoraj popolnoma gola. Danes je večino teh površin zarasel gozd. Poleg črnega bora, ki so ga tu pogozdovali, kasneje pa se je razširjal tudi po naravni poti, najdemo tu še gabrovec, puhasti hrast in druge toploljubne drevesne in grmovne vrste. Celotno pot opazujeva ostanke vojne, veliko je kavarn, bunkerjev, tavern, obrambnih jarkov, jam. Bolj znana je jama Hram, v katero je menda speljana tudi pot in povezuje jarke med sabo. Pot med borovci nudi verjetno tudi lepe razglede v Julijske Alpe, tudi proti onim najvišjim. A tega nisva bili deležni, saj naju je prvo tretjino poti spremljalo oblačno vreme, ki v teh koncih še "potencira" strahotno zgodovino pokrajine. Rahel vetrič naju spremlja, da se ne ohladiva, stopiva hitreje, proti Fajtem hribu sva namenjeni. Na 434m visokem hribu se nahajajo spominske table z zgodovinskimi dejstvi, podkrepljeni s slikovnim materialom. Spustiva se po rebri do slemena, od koder preko ceste nadaljujeva ob obrambnih jarkih do Velika vrha,463m. Vrh je dobesedno prevrtan z kavernami, jamami in jarki. Ti so globoki in povezani med sabo. Vhode vanje prerašča gosta trava in tako zakriva marsikaj. Kratek počitek nameniva okrepčilu, potem pa spet sestop, ki v spodnjem delu poteka ob suhih kraških travnikih, polnih žajblja. Pot je zgledno in lepo markirana in označena, da bi zašli, ni bojazni. Renški vrh v grebenu je prav tako kot ostali pogozden in nič kaj razgleden, zato se tu posebno ne ustaviva. Da tod okoli le redko koga srečaš potrdi dejstvo, da sva srečali le 2 osebi. Na sedlu med Vrtovko in Renškim vrhom naletiva na smerno tablo Trstelj. Do tja naj bi bilo še 2 uri hoda, a se je potem izkazalo, da je to le preveč. Na nekaterih odsekih se pot postavi precej pokonci, višinske razlike se postopoma le povečujejo. Iz Vrtovke se spustiva kakih 100m nižje in se priključiva makadamski cesti v smeri Lešenjaka, Stolovca, Stola in Trstelja. Žal sva zgrešili markacije, ki bi naju usmerile v levo, zato sva počasi korakali po makadamski cesti. Večkrat zaslišiva govorico, očitno so je le peščica ljudi odločila za obisk tega dela poti. Naslednji vrh na najini poti je Stol, 628m visoko sega. Vpisne knjige tako kot na nekaterih drugih vrhovih ni, žal. Spremlja naju sonček, toplo je. Kratek spust, nato pa še zadnji vzpon do najinega cilja. To je Trstelj, 643m, njegov visok telekomunikacijski stolp je viden že od daleč. Do tu sva potrebovali cca. 3.30h, zmerne hoje seveda. Vrh, obsijan s soncem, ponuja pogled na slovensko zaledje, na Trnovski gozd, na Sabotin, Škabrijel in Sveto goro, pa na Golake, Čaven in Kucelj. Veseli me dejstvo, da večino vrhov poznam, da sem tod že hodila. A tako kot vedno, se tudi tu najdejo kraji, poti, meni povsem neznani. Burja, ki počasi postaja močnejša, in ura, 14h se približuje,naju počasi prepričata, da se morava vrniti. Do tu sva napravili 725m višinske razlike, v 6.30h tako zagotovo 1100m. Ob vračanju sva obiskali prej zgrešeni Stolovec, 563m. Pot nazaj nama je vzela manj časa, je pa res, da sva se manj obirali, ustavljali, čeprav je bilo sončno vreme in navkljub zmerni burji toplo. Vedeli sva, da bova do izhodišča prišli še pred temo, zato sva si na kraških travnikih ob sončnih žarkih privoščili postanek. Kratke strme odseke poti sva dali hitro za sabo, takisto tudi vrhove. Še pred 17h sva bili nazaj na izhodišču, medtem pa so se nad Trnovskim gozdom začeli kopičiti vedno temnejši oblaki, ki so napovedovali ponovno spremembo vremena z nekaj snežnimi plohami.
Čeprav na nekaterih opisih piše, da potrebujete za prehojeno pot cca. 8h, lahko ob nekoliko hitrejšem koraku pohod zmanjšate na 6h. Je pa to planinska pot, polna zgodovine. Zgodovine našega naroda, predvsem pa zgodovine krajev na Krasu. Naj nam bodo vsi ostanki, ki so vidni na poti, opozorilo, da se kaj podobnega ne bo več zgodilo. In če potrebujete okrepčilo,le obiščite kočo na vzhodni strani Trstelja,ki je poimenovana po narodnem heroju Antonu Šibelju – Stjenki, komandirju 1. kraške čete, ki se je med drugo svetovno vojno uprla okupatorju. Midve jo tokrat nisva, jo pa še bova. Priložnosti bo zagotovo še kar nekaj.