V nedeljo pa zadnji dan najinega planinskega druženja po KSA. Kar nisem vedela, pod kateri naslov bi tole pravzaprav napisala, pa ker je bila Turska gora edini vrh, sem se odločila zanjo.
Turska gora pravzaprav ni bila pomembna, pomembno je bilo prečenje od Kokrskega do Kamniškega sedla in povratek v dolino. Pomembna je bila torej pot, in ne cilj
. Nadvse so me zanimali podi, eni in drugi, kjer še nikoli nisem hodila. In kaj je lepšega kot občudovati svet, v katerega si stopil prvič in pomisliš, da bi želel tja stopiti še velikokrat?
In prav to se nama je dogodilo. Bivak pod Grintovcem je postavljen na tako idiličnem kraju, da sem ga občudovala z vseh strani, in se čudila vsemu lepemu, ki ga obkroža. Sem se kar ozirala za njim še potem, ko sva ga zapuščali in takoj mi je bilo jasno, da tja še pridem. Hoja po vseh teh podih pa prav tako nekaj izrednega.
Prelep tudi pogled na oster greben, ko se dvigneš na vrh Slemena, in uzreš njegovo nadaljevanje. Malo srhljivo, a čudovito. A dolgo občudovanje v nedeljo ni bilo priporočljivo, saj je pihal močan veter, ki naju je celo malo prestavljal.
Bivaka pod Skuto pa nisva mogli občudovati, saj niti nisva vedeli kam pravzaprav moraš gledati, da ga vidiš, tako da ostane kot dolg pri načrtovanju naslednjih pohodov
.
Kaj več pa še iz slik