Varnost v gorah

Teh ocen zahtevnosti jaz ne kupim. Obe poti, Tominškova in pot s Kotovega sedla na Jalovec, sta menda 'zelo zahtevni'. Tominškova se mi za povprečnega planinca ne zdi prav velik problem, saj je res dobro zavarovana. Za slednjo pa menim, da je precej težja - je tudi objektivno bolj nevarna, ker je speljana po zahtevnem krušljivem terenu in zelo skopo zavarovana. S samovarovalnim pasom si pa na tistih nekaj jeklenicah ne boš prav veliko pomagal.

Večkrat vidim, da primerjanje drugih gora s Triglavom ("če sem zmogel Triglav, bom pa še ono") rado koga zavede.

Reševanje v Triglavski severni steni
http://www.pzs.si/novice.php?pid=8435

Ne reče se brez veze da je Jalovec kralj gora.
Meni osobno je gornji del sestopa sa vrha na Kotovo sedlo jedan od najgorih, ki pa ni mesta greški, če zdrsneš pa letiš dol kakšnih 500-700 metrov.... tako da sa Jalovcem se ni zaj......

Je kar divja tura čez Škrbino gor in dol na Kotovo sedlo https://plus.google.com/photos/114400986607884783562/albums/5669654041731327665

https://plus.google.com/photos/114400986607884783562/albums/5759901476170342465

fanton, ti bom poskušal odgovoriti

Jalovec dovolj izkušenemu planincu ne bo predstavljal večjih težav. Jaz bi ti svetoval, da si kilometrino nabiraš na ostalih poteh in Jalovec še pustiš za nekaj časa. Ko se boš čez nekaj let ponovno podal na kakšno zelo zahtevno pot, ki si jo prehodil bolj na začetku "kariere", boš ugotovil, da poti niso tako ozke, kot si jih imel v spominu, da strmina ni tako huda in da izpostavljenost ni tako strašna.

Moje mnenje je, da se dandanes ljudje prehitro podajo na poti, ki jim niso dorasli. Namesto, da bi uživali na manj težavnih poteh, si kupijo vso mogočo varovalno opremo in se potem vsi trdi od strahu pripenjajo na vsako zajlo, ki jo vidijo ob poti. Ti isti ljudje potem po spletnih forumih pridigajo ostalim o uporabi samovarovalne opreme, češ da so bile zajle napeljane ravno s tem namenom. Tega, da so bile zajle večinoma napete davno pred pojavom prvih SVK, tega seveda ne vedo Imaš pa seveda tudi druge heroje, ki jim nobena pot ni težka ali nevarna in to tudi suvereno razglašajo. Zato bi ti svetoval, da med pripravo na turo preskočiš spletne forume (razen kar se tiče informacij o trenutnih razmerah) in se za informiranje o dejanski zahtevnosti poti poslužiš tiskanih vodnikov. Za Julijske Alpe je Miheličev vodnik še vedno zakon.

Upam, da sem ti vsaj delno odgovoril

Srečno v gorah!

@fanton: Še najbolje je za tovrstne ture vzet s seboj nekoga, ki pot pozna. Če si na FB mal poišči skupine in povprašaj koga, če je pripravljen it na Jalovec. Dobro je da greš s takim tud na kakšno lažjo turo in kasneje na bolj resne ture.
Na Jalovcu še marsikdo ni bil, ker je zagotovo težji od Triglava/Prisanka, najlažji pristop je iz Zadnje Trente a nobena pot ni lahka, vse so zelo zahtevne z kar nekaj prostega lažjega plezanja s previsi zadaj in začinjeno z drobirjem. Pogledi v Loško koritnico, Tamar, Zadnja Trenta so kar globoki, zračni, prepadni in resni.
Če te je strah, si se že enkrat obrnil potem počakaj.
Najbolj se mi dopadejo planinci, gorniki, ki gradijo piramido, njim zagotovo ne bo nič hudega in bodo vedno komaj čakali, da spet zašli bodo v gore. Pot kot je lahka označena, zelo zahtevna jim bo znana, priprave le teh se že zavedajo, kaj vse je potrebno imet s seboj.
Za podrobnosti o Jalovcu, zahtevnosti, opremi pa naj ti bo na prvem mestu se pozanimat pri gorskih vodnikih.

Hvala za odgovore.
Ja,bo potrebno poprosit bolj prekaljenega za družbo na tej turi,še prej pa pridobiti malo osebnih izkušenj,kot ste mi svetovali.
Hvala!

Vidim da si se že odločil kako in kaj, pa vseeno... zagovarjam tezo, da na goro nisi pripravljen, če imaš o njej preveč pomislekov (sploh ker si se enkrat z Jalovcem že srečal, pa še vedno nisi prepričan...). Ker pa si začetnik, pa raje osvoji še kak vrh (napreduj tako tehnično kot kodicijsko) pa boš videl, kako kar naenkrat prispevki o zahtevnosti določene gore zvodenijo.

kar drži se Zebdijevega nasveta, verjemi, ve o čem govori v nasprotju z drugimi "ljubitelji"

No, tu je vedno treba držat pravo mero, pa vendar moram rečt tole: pred vsako zahtevno turo so prisotni pomisleki. Bo šlo ali ne bo? Preden si tam, ne veš. In strah je vedno prisoten. Ampak za hribolazenje velja enako kot za praktično vse aktivnosti - poanta je v preseganju lastnih strahov, ne v izogibanju. Jasno, pri tem je treba držat pravo mero, sicer bi bili že vsi mrtvi. Ampak spet: dejstvo, da te je nečesa do neke mere strah, še ne pomeni, da tja ne moreš. Nasprotno, strah je bolj ali manj vedno prisoten in prav je tako.

No ja,saj kar se kondicije tiče ni problem.
Kar se pa strahu tiče,saj pravim,zanimivo se mi zdi,da so nekatere poti,ali odseki zavarovani,čeprav se(vsaj meni)ne zdijo problematični.
Konec koncev(pa ne ,da se hvalim,nasprotno)po Tominškovi smo komplet planinsko društvo dobrih petnajst let nazaj prišli do Kredarice brez vsakega plezalnega pasu,ali samovarovalnega kompleta.Takrat niti vedel nisem za plezalne pasove,ali samovarovalne komplete,ker sem se na turo prijavil čez noč,ko sem videl oglas na deski PD,kjer tudi ni bilo dopisano,da je potrebno imeti osebno zaščito.Šele na Triglavu sem opazil,da je nekaj planincev uporabljalo pasove.
Danes seveda imam vso potrebno opremo,pa se mi zdi,da na nekaterih turah,kjer je priporočen samovarovalni komplet le-ta ni tako potreben,medtem pa,kot sem omenil Jalovec tukaj,pa bi si želel kakšne jeklenice več.
Sicer pa,kje pa piše,da je potrebno vse vrhove "ožičiti",nekateri so pač rezervirani za najboljše.

lp

En detalj sestopa s Jalovca na Kotovo sedlo

14 let gorništva. Le en tečaj za seboj. Prehojenih 110 - 120 različnih vrhov nad 2000 m, od tega nekaj brezpotij, v povprečju 25 tur na leto, 99 % samohodništvo. In vedno sem hribe.net in pred tem pzs.si brala le zaradi trenutnih razmer na poti in idej kam iti. Za vse ostalo sem uporabljala knjige. Samovarovalni komplet sem uporabila le na lojtri na Montaž. Vsak izključno sam zase ve kam it in česa je sposoben. Sama sem z zavarovanimi potmi začenjala postopoma, s pomočjo knjige 50 zavarovanih poti, začela sem seveda z najlažjo - na Storžič, nato pa postopoma prišla do Montaža in Triglava čez Plemenice, no Jalovec se je zgodil nekje vmes.Tudi ista pot lahko predstavlja v določenih psiho-fizičnih pogojih povsem drugačno stopnjo zahtevnosti. In zato vam svetujem le, vsi tisti, ki šele začenjate hodit v gore, jemljite tele komentarje na hribi.net z veliko, veliko rezervo. In upoštevajte nasvete kam in kako it le od nekoga, ki je z vami že šel na kakšno turo in pozna vaše sposobnosti.

Edino važno je, da se znaš pravočasno obrnit in da v primeru težav tudi se. Pa če je to po pol ure hoje zaradi recimo ledu ali pa po desetih, tik pred vrhom.

lynx: sodelavce sem peljala na Triglav. sodelavka je šla na Triglav "že" drugič, a med potjo z Malega Triglava popolnoma zmrznla. Največkrat je težja pot v dolino kakor na vrh. Kako potem veš kdaj obrnit?

V jadranju se pravi: kratiš čim prvič pomisliš da treba skrajšat jadra. Tako jaz delam v hribih: če prvič pomislim da treba obrnit, obrnem. End of story, nikad mi ni blo žal. gore bodo počakale, je časa ... ne treba rinit gor po svaku cijenu

Kralj gora bo za vedno

gorolazka: z malo domišljije, izkušenj ali dobre družbe. Če veš, da je dolgrede težje, si pač toliko bolj pozoren na mestih, ki ti že gorgrede delajo težave. Ko si v dvomu, pa narediš kot pravi jedriličar. Na tem portalu imamo kopico zgodbic o tem kako se je kdaj kje zapletlo iz taistih razlogov. Tudi zelo izkušenim, da ne bo pomote.

To je kot pri fantu.Ko bo pravi bo "šla"do konca.

V ponedeljek sem srečal skupinico pred vstopom v plezalno s Kredarice na vrh. Ko sem zaslišal preplašene besede izgovorjene v tremolu, sem se oglasil: "pot je sicer lepo varovana, počasi se daleč pride, vendar pa nas hvala bogu nihče ne sili.. Korajžen je namreč tudi tisti, ki se pravi čas odloči za vrnitev." Po nekaj minutnem postanku so obrnili.