V četrtek oborožen s krpljami, vendar, kot je že Grega ugotavljal, me je mladina prehitela in so mi bile le v balast.
V Jarškem le peščica ljudi, najbolj sem bil vesel Škorca, ki ga nisem videl že nekaj let. Po Lidijinem tavelkem čaju in slastnem sendviču se odločim za povratek s krpljami na in v ruzaku. Ob malomarno zapeti zadrgi med sestopom izgubim kapo, kar ugotovim šele pri avtu. Groza. Če bi bilo to še pred nekaj leti, bi šel nazaj, tako pa...
Kapa mi je bila namreč zelo dragocena, zato grem danes z zelo majhnim upanjem spet gor, čeprav ni bilo v planu. Pri pogledu nanjo, obešeno na vejico ob poti, mi zaigra srce. Hvala ti, neznani pohodnik, z veseljem se ti revanširam.
Ob povišanem adrenalinu sem proti Pirčevem vrhu kar poletel...