Malce težko je ostati doma v dolini, ko pa imamo vreme prekrasno in res, pravi planinci ali tisti, ki vsaj malo dajo na gore take dneve ne zamudijo. Narava nad tisoč petsto metri nam ponuja prekrasne poglede na okoliške vršace, a ko pogledamo v dolino vidimo, kako prav smo imeli. Tudi naš stalni sestav se je odločil, da bomo zakoračili proti Viševniku in Malemu Draškemu vrhu. Start je bil pri - 6 stopinjah na Rudnem polju, a to nas ni zmotilo, tudi veter, ki nas je spremljal na odprtem mu tega nismo dovolili, da ne bi dosegli Viševnik, ki je bil naš prvi cilj. Res prekrasni pogledi, na našega očaka, na kavke, ki so nas budno spremljale in po krajšem postanku smo se spustili do Srenjskega prevala, od tu pa zagrizli proti Malemu Draškemu vrhu. Seveda na tem mestu bi dodal, da smo pospravili palice ter si nadeli čelade, saj je bila pot strma, kamni krušljivi, markacij na tem delu pa ni bilo opaziti. Ko si dodobra zgrizeš kolena si že na vrhu in trud nam je bil poplačan z prekrasnimi pogledi v dolino Krme, proti Velikemu Draškemu vrhu še bolj naprej proti Tošcu, seveda ne morem mimo našega najvišjega vrha, ki nam je bil kot na dlani. Ko pogledamo proti Bohinjski dolini in bolj desno proti Jesenicam in Ljubljani so se mi zasmili tam spodaj, saj je bilo, kot da bi živeli v večni megli. Po okrepčilu na vrhu MDV smo se spustili ponovno do Srenjskega prevala in tukaj zavili desno v dolino, pot kje se razcepi proti Studorskem prevalu, Vodnikovi koči ter proti planini Konjščica in koči na Uskovnici smo zavili levo mimo in nad planino Konjščica ter nazaj na izhodiščno točko Rudno polje. Seveda, kot se za nas Primorce spodobi, po taki lepi krožni poti, je padla odločitev, da naredimo tudi krožno pot z avtomobilom, seveda s postankom v Zgornji Radovni, kjer so nas v gostilni Psnak pogostili z njihovimi dobrotami.