Manj izraziti vrh v zatrepu Doline Triglavskih jezer ob boku Kanjavca na eni in Lepega Špičja na drugi strani verjetno ni mnogokrat željeni cilj. Če je bil to res vrh, ki je tako očaral Valentina Vodnika, da je njemu posvetil odo Vršac, je še uganka. Glede na čudovite razglede z vrha in lepote Doline Sedmerih jezer ob pristopu, bi zgodbi vsekakor verjel.
Dolg pristop sem si izbral. Planina Blato, še v temi. Ni vrag, da kje ne bodo peli ruševci in v ta namen vlačim s seboj poleg obvezne planinske opreme še 2 kg težak objektiv in maskirno mrežo. Pa se je splačalo. Ženitev ruševcev je bila v polnem razmahu.
Po končani "žurki" stopim do Dvojnega jezera, ki se je ravno prebujalo iz jutranjih meglic, žarki pa so si ravno otirali pot v Dolino Triglavskih jezer. Čarobno!
Pot do Ledvičke je kopna, le zadnjih nekaj 100 metrov je sneg. Naprej pa je pot pod snegom. Le tega letos sicer ni tako veliko, a zna vztrajati še nekaj dni.
Zgornja jezera so še pod snegom, pravzaprav so se pričela ravno taliti in so čudovita v svoji turkizni barvi.
Vso pot poslušam žvižge svizcev in dovolijo mi narediti precej fotografij.
Z jezera pod Vršacem se povzpnem na sedlo med Vodnikovim Vršacem in Kanjavcem. Nekaj je še snega, ki se mu da ogniti.
Pozabil sem že, kje točno s sedla poteka pristop na vrh V.V. Izbral sem dostop prav z vrha sedla. Zahteva nekaj lažjega plezanja, a le v prvih metrih. Naprej je do vrha le še lep, sproščujoč sprehod v norih razgledih. Spet se spomnim na Valentina Vodnika ...
Nazaj po isti poti. Obiskal sem še kočo na Prehodavcih in se vrnil po Dolini Triglavskih jezer, kjer sem lahko še enkrat občudoval vso lepoto teh krajev. Brez, da bi srečal človeka. Dva sem srečal šele pri koči vri koči pri Dvojnem jezeru.
Ja, pot je dolga, a priporočam. Sploh seda,j ko je mir. Pa če tudi se ne povzpnete na Vodnikov vršac.
Slike:
http://www.petersfoto.si