Mlajša hči si je že dolgo želela, da bi končno po dolgem času spet enkrat šli v hribe za dva dni… In ko sem z zemljevidom v roki iskala kakšno lepo varianto, se je pogled ustavil tam nekje okrog Komne… in zbudili so se spomini in zagrabila me je nepopisna nostalgija... 6. razred osnovne šole… en teden Komne in okolice... »Planinska šola« so temu takrat rekli… In smo bili hitro zmenjeni…. Samo še vreme smo naročili in šli…
V petek (8.8.) z gondolo do Ski hotela, potem pa dolgo prečenje do Komne z vmesnim vzponom na Vogel… Ena sama poezija je ta pot… nezahtevna, razgledna, cvetoča, pa še malo obljudena, vsaj v petek je bilo tako… ko samo hodiš, uživaš, ko imaš možgane na paši, ko te nič ne skrbi, ne snežišča, ne kakšno zahtevno mesto, ne izpostavljenost, ko ni treba nič opozarjati pazi tu, previdno tam… Skratka, za dušo…
(Edino v nebo smo sem pa tja pogledali, za vsak slučaj
… in ostali suhi...
)