Podpiram razpravo o pripravljenosti... več kot se o tem govori, manj bo nerazumnih nesreč v naravi nasploh...
Fizična pripravljenost vpliva tudi na dojemanj težav in morebitne izpade panike, zato izredno pomembno vpliva na naše reakcije v hribih. Ko smo izčrpani, se stvari velikokrat ne lotimo pravilno (racionalno), čeprav bi jih brez problema rešili na začetku ture...
Trening je nujen, vendar pa vprašanje časa ni tako enostavno - v današnjih časih so pritiski po službah veliki, ljudje smo zvečer predvsem psihološko bolj utrujeni (morda celo bolj kot fizično), zaradi česar preprosto nimaš energije, da bi se kam spravil, četudi bi celo našel čas za to ...
Moje lastno opažanje (na mojem telesu) je sledeče: ključ je ohranjanje kondicije in moči pozimi, ko je gibanja nasploh manj kot v toplem odbobju... Za to velikokrat uporabljam avstrijske nižje-ležeče ferate - pomagajo mi ohranjat osnovni nivo kondicije, moči in psihološke priprave ob izpostavljenih prehodih... ker sem iz Maribora, lahko kondicijo ohranjam tudi (ali pa morda zgolj) z vzponi na Pohorje (a se tudi tega prej ali slej naveličaš...
Teči žal ne morem, zaradi kolen... a prepričan sem, da je vsaka vadba, ki obremeni srce, več kot dobrodošla.
Naj na koncu komentiram izjavo načelnika GRS iz članka v Večeru, ki ga je Primož referiral zgoraj: porast nesreč pri feratah je seveda jasen, ker preprosto izvira iz najhitreje rastoče aktivnosti v naravi; če pa se ta trend normira na število ljudi, ki so udeleženi v teh aktivnosti, je število nesreč bistveno večje na poteh, ki ne spadajo v to kategorijo. Najbolj boleč primer je bil pred kratkim na Komarči, ki več kot očitno ne spada v to kategorijo. PZS in GRS zatiskata oči, a dejstvo ostaja: naše poti so "planinska romantika", označene a v resnici nezavarovane; mnogokrat imamo na 500 višinskih metrih cca 100 dolžinskih metrov jeklenic in nekaj klinov, velikokrat zgolj slednje. Zaradi izredne krušljivosti naših alp pa so te poti večinoma izredno nevarne za nekoga, ki hoje po takem terenu ni vajen, brez vpetja v jeklenice, pa je vsak napačen korak usoden. Izkušnje se dobi le z zelo dolgo kilometrino in sposobnostjo dolge koncentracije (tudi to sodi h kondiciji!). Gruščnate plošče nas spremljajo vsepovsod. In v takih razmerah, bi bilo zavarovanje naših ZZP z jeklenicami od vstopa do izstopa nujno. Kako zelo daleč smo od tega, vemo vsi , ki hribe obiskujemo redno...