Vrtača čez Malo glavo

21.avgust, pa sem imel že vsega na pretek. V prvi polovici meseca, ko smo s klapo hodili po poteh Kugy-ja,Tume,Mire Marko,obeh Kopiščarjev,Miheliča in še koga, me je tako opralo, da ni bilo za govoriti, teden kasneje smo hodili po snegu, te dni pa žge in žge. Ampak se nisem dal, rana ura je pač rana ura. In sem se po omenjeni poti povzpel na Vrtačo. Zelo luštna zadevca, spodnji del grebena je po desni strani nekaj poplezavanja po čudoviti skalci, pa prehodi sem ter tja po travah, pa nazaj na greben. In si mimogrede na vrhu. Do vstopa v Rušje sveže, prijetno, v senci. Greben pa v sončku, toplem, ne vročem. In rahel vetrič, bolje ne bi moglo biti. Sestop pa po klasiki, šele precej spodaj, med rušjem, se je začutilo, da se bo lepo ogrelo. Vključno z dooooolgim počitkom na grebenu in kavico v domu sem bil na poti od 6.15h do 11.15h. Tako od vročine niti "v" nisem občutil

Opisano pot sem pred časom prehodil in za sprotne informacije uporabljal (fotokopiran ) opis iz Sidartinega vodnika, ki opisuje natančno prav to pot. Je pa to izgledalo nekako tako: ob vstopu prebral stavek ali dva, potem hoja/plezanje do naslednjega "problema", in spet branje in tako do vrha

Vsekakor poskušam vedno narediti krožno turo - če se le da !

Danes smo splezali greben nad Suhim ruševjem čez Malo glavo na Vrtačo.
Pot se v plezalnem delu mestoma izgubi in zahteva malo smisla za orientacijo. potrebno je plezanja s pomočjo rok, ki pa ni preveč zahtevno. Bilo je prav super, ni bilo prevroče in skala je bila suha.
Nazaj po normalki - lepa razgledna pot.

Včeraj sva se povzpela tudi midva na Vrtačo po isti poti kot Legenda in ostali. Parkirala sva v Ljubelju in se odpravila proti domu na Zelenici. Od tod sva krenila levo proti Vrtači čez Suho ruševje (na razpotju je oznaka na drevesu - črka P). Do začetka lažjega plezanja se hodi stalno po neoznačeni potki, potem pa sem mislila, da bo orientacijsko bolj zahtevno, a če prebereš te zgornje opise in še Sidartov vodnik, najdeš kar hitro glavne prehode ( predvsem grapo), tudi možički so postavljeni v pomoč, enega sva dodala še midva. Vrh je zelo zanimiv in tudi pogled na prepadno, krušljivo severno steno. Dol sva sestopila po normalki po travnatem pobočju. Tu sva srečala zanimivega Zdravka, starejšega, a še zelo vitalnega človeka s samosvojimi vzgibi in življenskimi motivacijami, ki ga vodijo peš po raznovrstnih slovenskih gorskih in negorskih poteh. Ko sva se vrnila k domu na Zelenici, sva spremenila svoje prvotne načrte in podaljšala turo še za en vzpon, in sicer na Begunjščico. Sprva se hodi skoraj položno po melišču, potem skozi ruševje strmo navzgor, tu pa se razpre zelo lep skalnati svet. Pot najprej preči strma pobočja, potem po krajšem spustu preči Smokuški plaz, kjer človek zadiha od odprtosti kraja. Za tem sva se ponovno povzpela tudi s pomočjo nekaterih jeklenic do razpotja. Zavila sva levo in se po južnem, travnatem pobočju gore povzpela na vrh. Po krajšem postanku in ogledu Gorenjske, Bleda ter najvišjih vrhov v Karavankah, sva sestopila proti planini Preval. Prvi del poti je pravi pašnik poln raznobarvnih ovc, trava pa kot mehki tepih. Potem pa steza postane zelo strma. Prav v tem delu sva srečala gornika M&M, ki sta nosila svoja gorska kolesa na ramenih, saj drugače v tem delu namreč ne gre. Izmenjali smo dve besedi in vsak je nadaljeval pot k svojemu cilju. Na Prevalu sva se napojila z zdravo belo tekočino, kislim mlekom, in se za tem podala proti Ljubelju. Pot vodi sprva skozi gozd, za tem po melišču, skozi Bornov tunel, kjer sva zaradi luž raje prižgala svetilko. Zopet je sledilo melišče, delno zavarovana pot, zanimiv bunker na zelo razgledni točki, pa ponovno gozdna pot in krog je bil zaključen.

Or'nk turca!
Tudi sam sem na Begunjščici že srečal kolesarja, na Vrtači pa (zaenkrat) še ne..

Si dodal pravo slikco, ker mi je manjkala ena lepa z vrha!

In potem ste na veliko bili pametni ko sem šel s kolesom na Kam.sedlo. Važn da sta M&M, pa je vse v redu, sm brez besed!!
Zdej ne objavljam kolesarskih, pa bi bilo zanimivo

Mislim, da M&M že vesta kaj delata v gorah.Gorsko kolesarstvo je v težjih vzponih precej zahteven šport in kondicija je neobhodna za kakšen podvig.Tudi dolgi stoječi spusti te izčrpavajo v noge in še posebej roke takrat rabijo precej moči.
Zato je potrebno vrhunskim gorskim kolesarjem nenehno dopolnjevanje takšnih ali drugačnih vzponov pa magari s kolesom na ramenih ali čez zaraščena brezpotja nositi ali riniti kolo navkreber.V tem je vsa poanta.

...Greben je nižje precej razbit in krušljiv, višje pa travnat, oster in skalnat. Vsega po malo, plezanja in vzpenjanja po strmih, danes še mokrih travah. Nazaj proti Zelenici pa po običajni poti, čav

Vzpon na Vrtačo čez Malo glavo je precej bolj zanimiv kot uhojena pot po normalki. "Pot" je ves čas lepo sledljiva v pomoč je tudi nekaj možicev. Ni vrtoglavih izpostavljenih prehodov, vse poteka nekako po grapah ali ob njih, v glavnem luštno.
Danes je bilo veliko ljudi v teh koncih, a na Vrtači ni nikogar ko pridem gor.Vrtača je razgledna gora, danes zaradi megle tega ni ponudila. Vendar je bila pot nanjo tako zelo zanimiva, da razgleda še pogrešala nisem
Vrnem se po markirani poti nazaj na Zelenico. Spet me premami greben Ljubeljščice, in se preko njega spustim na prelaz Ljubelj. Le tista šodrasta cesta se potem malo vleče Hitreje ko stopiš prej jo je konec
Srečno vsem

Obisk skoraj vsake gore je lepši, če je mogoče gor drugje kot dol. Vrtača to ponuja in kot pravijo predhodniki, vzpon preko Male Glave ni pretežek, ne orientacijsko in ne iscer. Zahteva ravno pravšnjo merico opazovanja in lahnega poplezavanja, pa pazljivost seveda, kot sicer povsod, saj so grape precej nastlane. Dol po želji, midva sva šla po markirani.
Nikjer letos še nisem videla tako lepih, velikih planik. Začuda sploh ni bilo vroče, pihal je precej močan veter, ki je znoj sproti sušil. Eno samo veselje je bilo, pa nikogar nikjer. Le pri spustu sva srečala družino na markirani poti. Pot v spodnjem delu krnice je precej zarasla, splača se že prej dvigniti pod ostenja in iti po melišču, kjer je tudi pot lepo nadelana.
Tudi na Koči prazno, zjutraj in na povratku. Spodaj hotel v prodaji in zaprt, gostišče tudi, sedežnica ne dela... Saj, ne da mi je do gužve, ampak našeih lepot res ne znamo porabiti tako, da bi bili vsi zadovoljni.

Včeraj v dobri družbi in nekoliko manj dobrem vremenu po omenjeni poti na vrh Vrtače, ob povratku pa še na Srednji vrh, ki je po novem tudi markiran. Več
http://stezeinsledi.blogspot.com/2014/07/v-prijetni-druzbi-na-vrh-prve-dame.html

Danes na Vrtači kar gneča. Lepo, da tudi vremenarji vedno ne uganejo neviht napovedanih za ta konec naše dežele.

Včeraj sem izbral Vrtačo preko Male glave. Do Zelenice sem imel spremstvo velikega števila šolskih otrok, ki so se naveličani vlekli po cesti, brez ustreznega vodstva, ki bi jih primerno motiviralo za hojo in uživanje v gorah. Pri domu na Zelenici sem videl, da jim je bila poleg malice bistvena motivacija mobilni telefon.

Skozi spodnji del Suhega ruševja, po grapi in grebenu preko Male glave pa užitek v lepem jesenskem vremenu z odličnimi razgledi.

Na povratku je bil Dom na Zelenici že zaprt.

Točno leto dni je odkar sem bil na Vrtači po JV grebenu Male glave. Razmere in vreme....zelo podobno.
Možicev je dovolj, nekaj pa smo jih dodali danes.
Lp

Včeraj z Ljubelja na Zelenico in po markirani poti na Vrtačo.Vreme in razgledi za bogove.Pa kljub temu nobenega planinca,zato pa toliko več agresivnih kavk,da so nam kradle malico.Nazajgrede še skok na Srednji vrh,mimo koče pri izviru Završnice in Zelenice na izhodišče.Zelo lepa tura,vzpon 1400 m,hoje 6,30 ure.

Mala glava je brezpoten in ne markiran pristop na Vrtačo.
Lp

Vem.Oprosi garmont,upam,da nisem razvrednotil tvoje poti.Sem pa tudi jaz že nekajkrat šel na Vrtačo po brezpotju-po grebenu.Lp

Zajko,prilagam še nekaj fotk.Lpd....

Lep ponedeljkov dan sem izkoristil za obisk celotnega JV grebena Vrtače, čez Malo glavo, sneg se je začel na sredini grebena in pod vrhom ga je bilo že okoli 5-10 cm. Z vrha nadaljeval po označeni in melišču na Svačico. Kasneje se odločim še za Ovčji vrh in nazaj 3-4 ure na Ljubelj.