Za Vratam - Sukalnik - JJZ greben Planjave

Bravo, zelo lepa tura! To so tiste vrste prispevki na portalu, katerih slike kar požiram in si v glavi vrtim zemljevid, kje bi lahko kaj bilo in se tudi sam veselim, da kdaj poskusim kakšno novo stezo s pomočjo takšnih prispevkov predhodnikov
Varen korak še naprej in mnogo podobnih tur,
Ben

Hvala in srečno.

Repov kot - grapa Za Vrati - Sukalnik iz Jermance (razmere 4.8.2019)

Iz Jermance udobno proti Klinu, a tam ne navzgor na Kam.sedlo, ampak desno na neoznačeno potko v Repov kot. Tudi tukaj sprva sledimo lepi potki še kakih 10 min hoje, ko prečimo prvi iztek skalne grape in še malo naprej, ko se nad razglediščem spodaj na hudournik in dno Repove soteske, iz glavne steze usmerimo v drugo smer oz. v levo, na manjšo stezico (običajno so tam na njenem začetku prekrižane veje), ki pelje skoraj vodoravno v smeri proti Kam.sedlu. Nato ta stezica kmalu preči že prej omenjeno grapo (ki smo jo prvič prečili na izteku spodaj) in se po bolj ali manj strmih travah in redkem gozdu, po manjših in večjih okljukih vzpenja navzgor levo od grape Za Vrati. Vmes imamo lepe razglede na južno stran, proti Kamniškemu Dedcu, pa tudi na sosednji greben Kaptana in Brane. Stezica je v prvem delu še sorazmerno sledljiva, nato pa je treba imeti tudi malo smisla za orientacijo in siceršnje gibanje po brezpotjih.

Pri našem obisku in raziskovanju grape Za Vrati so nas dejansko zanimale razmere v grapi in njeni trije vršnji izhodi, zato v zadnjem delu poti nismo sledili levemu obvozu, kot ga je opisal T.Toplak: Narava Hribi in Gore, ampak smo se spopadli s skokci in skoki v grapi in desnimi plezalnimi vložki nad grapo. Kar zahtevno lahko postane to, mestoma plezanje I. do II., skala je razmeroma Ok, pa tudi kakšna veja ruševja nad grapo je v pomoč, samo dno grape pa ni tako ozko in naloženo z gruščem (kot npr. Hudi Prask nad Okrešljem). Grapa Za Vrati se v zgornjem delu precej razširi, najprej v dva kraka, no - mi smo preizkusili desnega, potem pa od tam opazovali zgoraj vse tri izstope, najbolj strm in ozek je izgledal levi – ki pripelje najbližje pod Sukalnik (tega nismo preizkusili), čez srednjega je izstopil kolega, je kar težak, strm in gruščnat, sam pa sem izstopil, skoraj vodoravno, na desnega, ki je najlažji, na lepo travnato sedlo nad Planjavske zelenice. Od tukaj se potrebno nato malo spustiti navzdol in obiti skalni del ter se potem kar nadležno vzpenjati čez strme trave zahodnega roba Planjavskih zelenic, kar zna biti v sončnem dnevu naporno in vroče. Pri srednjem izstopu je nekaj tega vzpona čez trave prihranjenega. Od tam sledi še kakih 10 -15 min lažjega vzpona po robu – zdaj sredi poletja med stoterimi cvetočimi planikami do Sukalnika in s čudovitimi razgledi vse naokrog in tudi navzgor na sam greben Planjave. Do vrha Planjave je še kaka ura, lahko pa tudi kar sestopimo na Kamniško sedlo.

Začetek iz Repovega kota in sama grapa Za Vrati je v poletnem času dopoldan ves čas v senci, zato je prijetna za vzpon in poplezavanje, od Jermance do Sukalnika smo pri našem prvem raziskovanju tega terena porabili cca 4,5 ure, razen dveh mladih gamsov pa nismo srečali ne videli nikogar. Še nasvet: turo je treba opraviti absolutno v suhem.

Včeraj (sreda, 3. junija) na Planjavo po grapi Za vratam, nato na Srebrno sedlo in čez Sukalnik nazaj.

Potko, ki pelje proti grapi sem v Repovem kotu našel brez težav. Speljana je zelo lepo, tudi s sledenjem sprva nisem imel nobenih težav. Višje nad skokom, ki je opremljen s staro jeklenico sem na okrog 1460m zagledal potko z leve, za katero domnevam da prihaja iz smeri Pastircev. Kakšnih 100 višincev višje (kjer se grapa čisto približa) se je pot pričela izgubljati. Tam sem zasledil še eno pot, ki je vodila v levo. Sledil sem ji okrog vogala kakšnih 100 metrov, a ker je šla malo navzdol, sem ocenil, da gre za še eno varianto prehoda na Pastirce. Zato sem nadaljeval po grapici, delno zaraščeni z rušjem naravnost navzgor, sem ter tja sem opazil posekane veje. Mukotrpno prerivanje mi je vzelo precej časa, ob skalovju zgoraj sem zopet naletel na pot z leve. Glede na konfiguracijo terena se mi zdi, da je bila tista, ki sem jo preverjal nižje doli. Lahko da je speljana po zahodni strani, da se izogne ruševju.

Skalna stenica zapira prehod tako, da te vodi desno proti grapi. Za robom sem zagledal Vrata. Do njih sem šel najprej po levem delu grape (zoprno, krušljive plošče z redko travo). Kot sem videl kasneje, bi bilo bolje po nekakšni ozki čistini med rušjem, ki deli grapo. Ko sem bil dovolj visoko, sem po delno shojenem terenu prečil desno na Vrata.

Iz Molznine je do Sukalnika še za kakih 250 višinskih metrov strmih trav, od tam sem nadaljeval na Planjavo. Na vrhu sem bil relativno zgodaj, oblačnosti ki je bila napovedana pa od nikoder. Zato sem skočil še do Srebrnega sedla in ker sem bil že tam, nadaljeval v Repov kot. Pa ne dolgo. Tam sem bil pred tremi tedni, zato sem suvereno odplezal po najbolj desni grapi desno od značilne skalne glave navzdol. Grapa je postajala čedalje bolj strma, konca se ni videlo. Nenadoma sem na levi zagledal sidrišče in vanj privezano enojno plezalno vrv, ki ni segala niti do melišča spodaj. Nekomu je bilo tukaj očitno zelo težko, da je pustil toliko opreme v steni. Vrv je bila obledela od sonca, če bi zadnjič hodil tam, bi jo zanesljivo opazil. Na hitrico sem pregledal še dve malo bolj levi grapi, a mi nobena ni bila všeč. Pa še napovedane meglice so se pričele pojavljati in najprej so ovile Srebrno sedlo. Nadaljnjemu iskanju sem se odrekel in v strahu pred morebitno nevihto jadrno odkorakal po prečni poti na Sukalnik. Pa brez potrebe. Tam je s popoldanske strani zopet zasijalo prešerno sonce in po konkavni strmini žgalo kot sredi poletja. Kremo zoper sonce sem seveda pozabil, doma zvečer sem bil v obraz rdeč kot kuhan rak.

Snežišča čez Sukalnik so tri, široka kakih 10 metrov in sem jih prečil brez opreme. Pri sestopu na Srebrno sedlo je eno trojno, kjer sem uporabil cepin. Jermanca meliščni ekspres deluje s polno paro. Drugih posebnosti na poti ni.

Na hitro se odločim in grem popoldne po 15.uri po grapi za Vrati na Planjavo. Razmere, oblačno vreme in ravno prav za hojo. Dežja ni bilo, v grapi je en krajši skok, drugo je lažje plezanje nekje I.stopnje, seveda desni izstop. Levega nisem poskusil, mogoče naslednjič. Na vrhu sem čakal nekaj časa in se spočil, nato pa počasi sestopil proti Kam.sedlu in po melišču nazaj do Jermance. Znaka za prepoved ni. Našel sem tudi eno palico, in jo pustil pri pastircih.

Današnja tura proti Planjavi čez grapo "Za Vrati".
Na cca 1200m se na poti skozi Repov kot odcepiš levo na drugo brezpotje. Ravno tam, kjer te pot v Repovem kotu lahko zapelje desno na razgledno točko. Nekaj metrov za tem pa pot skrene levo. Sama pot je dokaj sledljiva. Sem ter ta možiclji kasneje pa nekaj orientacije ne škoduje.
Ves čas hodimo po levi strani grape. (V zimskih razmerah bi se takoj podala vanjo).
Na razcepu grape sva izbrala levo varianto. Nekaj lažjega zanimivega poplezavanja, ki naju privede direktno na greben pod "Sukavnkom".
Kasneje sva na Planjavo urezala eno od grap proti zahodnem vrhu Planjave in se pridružila zahodnem vrhu po južnem grebenu.
Nato sva se odpravila do vrha s skrinjico in po normalki sledi spust na sedlo in v dolino.

Lepa tura, čestitke.
Grapa, ki jo omenjaš pa je tudi v kopnem povsem v redu. En skok v njej je dobra dvojka, ostalo pa predvsem orientacijsko nezahtevno.
Lp

Lepa tura, vsekakor. Mi je pa interesantno, da sem šel že 3x po Grapi za Vratam in JJZ grebenu, pa nikoli po zgoraj objavljenih variantah.

Danes iz KB po grapi "Za vrati". V grapi je snega malo pod razcepom levi ali desni izhod proti Sukavnku. Če se držimo desne lahko malo dlje ostanemo na snežni podlagi.
Sneg in razmere odlične. Ravno prav odjuge za lepe stope. Odločiva se za levi izhod tik pod Sukavnkom. Naprej na oba vrhova Planjave. Spust čez "Repov kot". Skratka boljših razmer si skoraj nebi želel.
V repovem kotu je (od spodaj navzgor gledano) drugi skok zalit do izravnave terena, prečka in prvi skok pa sta kopna.
Super tura kot vedno

Še preden sonce dobro pogreje deželo na sončni strani Alp, že se vzpenjava v Klin in naprej po poti v Repov kot. Zapustiva jo natanko tam, kjer so jo tudi predhodni opisovalci. Pri prvi jeklenici imam že predlog, da bi v grapo vstopila kar tukaj ... in sva. Ko jo še dobro ne okusiva, že naletiva na manjšo skalno zaporo - ne bo ravno za z rokami v žepih -, sledi ji druga in tretja, ki je višja, gladka in mokra. Po tehtnem premisleku in opaženem skoraj suhem slapu v naslednjem nadstropju, zmaga zdrava pamet - vrneva se do jeklenice. Nadaljujeva in ob prvi naslednji možnosti znova vstopiva v grapo - le kaj bi šla nad njo, če sva odločena po grapi. V njej se končno znebiva mokrih trav, ki so nama samo premočile čevlje, meni pa podarile tudi slepega potnika (klop), ki sem ga prinesla čisto do vrha, ter ga odkrila v rukzaku, ko sem iz njega hotela potegniti sendvič.
Planjavske zelenice doseževa po srednjem izstopu in na Sukalniku vstopiva v JJZ greben. Ob pol poldne sva znova med ljudmi - na V vrhu Planjave.
Sestopiva na Kam. sedlo, kjer si na prepihu (kar močno je začelo pihati) privoščiva pijačo z razgledom.

Čestitke za lep pohod in fotografije!!
lp

Pestro.
Čestitke.

Lepo je bilo!

Še nekaj mojih fotk...

Fajn sta ušpičla. Vedno lepa tura.

Popoldne po grapi Za Vrati na zahodni vrh Planjave. V KLinu, smer Repov kot, nekje pol ure hoje ko se levo odcepi pot. Mimo dveh jeklenic, strma pot in komaj vidna, ji kar sledim. Višje se začne oddaljiti v smeri Pasticev-Kamn.sedlo, zato se vrnem nazaj na ovinek in zavijem čez rušje v grapo. Splezal skok II.stopnje in nadaljeval. Kmalu se naj bi priključil še en vstop v žleb. Višje namesto v levi krak zavil v desnega ozkega, ki je kasneje tudi precej težji a z boljšo skalo. Ker na zadnjem delu žleb nisem našel kakega dobrega grifa sem poiskal levo varianto v strm skalni teren II.stopnje, lahko tudi več. Po preplezanem postane nadaljevanje lažje, ker desni izhod poznam, sem raje nadaljeval naravnost gor na izstop. Ko pridem ven nadaljujem na Sukalnik do markirane poti, ki jo kasneje zapustim in po brezpotju naravost gor na zahodni vrh Planjave. Na koncu grem še na markiran vrh. Mislil še nadaljevat proti Vilicam, ampak raje sestopil v Repov kot, vode v tolmunu komaj kaj teče. natočil pa seveda nisem, ker se kdaj pa kdaj kdo kopa. Vodo pe le vzemite s seboj saj tudi nobenih snežišč ni več po kotanjah.

Dušan me nagovori za to pot, o kateri sem že slišal, pa se mi je od daleč vedno zdela prestrma. Z Jermance kreneva šele ob sedmih, saj me je 'sivko'z mrkim pogledom in dvema fantoma poslal rikverc do parkinga za klientelo, češ, zadnje parkirišče je rezervirano samo za GRS. A je tako zelo težko postavit tablico, če je to res?
Malce iščeva odcep, po slikah predhodnikov s furuma sva ga hitro našla, nahaja se na višini cca 1300mnm. Ob malce večji pozornosti je stezici enostavno slediti. Pri izstopu iz grape se ta le nekajkrat malce oddalji od nje, večinoma se vije v lepih ključih tik ob njej. Ko pot preide v grapo, se hitro vzpenjaš po gladkih kamnih in balvančkih. Zgoraj sva izbrala levi krak, kmalu doseževa Vrata, to je sedelce po katerem ima grapa ime. Tam začiniva turco z ogledom lukenj in oken, za katere še nisem nikoli slišal. Še slabe pol urce in že sva na robu izstopa iz grape. Dušan se usmeri po travah vertikalno proti Sukavniku, jaz pa direkt proti smerni tabli Planjava- Korošica, ki jo dosežem v dvajsetih minutah. Po nekaj korakih zapustim stezico in se usmerim levo v breg ter po travci in kamnih prispem na sedelce med glavnima vrhovoma Planjave. Od tam je le kakšna minuta do zahodnega, najvišjega vrha gore, kamor kmalu za mano na veliko veselje pride prijatelj Roman po plezalni smeri.
Ker ima Dušan popoldne šiht, jo ucvreva dol čez Sukavnik, ker ni v koči več Jerce in Simona, izpustiva kočo in že sva pri avtu...

Super, da sta šla pogledat luknje. Ob naslednjem obisku bom prav gotovo zavila do njih.

Te “luknje” opisuje Bojan Pollak v svoji knjigi o naravnih znamenitostih Kamniške Bistrice.

Hvala, garmont, bom poiskala.

Tone, lepo.
Samo na sliki 31 so po moje kozoroginje z mladiči.