V nedeljo se je res veliko slovencev odpravilo na gore nad planino Pecol, a malo jih je odvilo pod Vrhom Strmali levo. Pa naju je vseeno čudilo, da jih je bilo sploh kaj. Naletela sva tudi na starejšega pohodnika, ki se je po grebenu odpravljal prav do Strme peči, a ni vedel, če bo imel dovolj časa, ker ga je na sedlu čakalo padalo za polet v dolino. No, šel je samo do Zabuša, poleta pa tudi nisva videla. Ni bilo pravega vetra.
Greben Curtissona in Zabuša te v nobenem primeru ne more pustiti ravnodušnega. Čudoviti pogledi v daljavo do Dolomitov in Visokih Tur, pa pogledi v globoki soteski Clapadorie in Rio Saline, sta kot sod brez dna, a vsekakor vredni pogleda tja dol in na ostre grebene, ki se dvigajo nad njima. Svet divjine, ki ti pospeši bitje srca in pokaže moč narave, ki jo tu občutiš na vsakem koraku. Tudi potka po kateri hodiš, ne deluje povsem sigurna. Včasih ti deluje tako, kot da si mogoče zadnji ki hodi po teh robovih, saj se mi je zdelo, da je bilo čutiti napoke pod nogami, ob poti pa itak vse odlomljeno, odkrušeno, skratka malo sumljivo vse skupaj.
Pa ni to svet samo grebenov in divjih sotesk, pač pa tudi prekrasnih kozorogov, ki so v času najine hoje počivali predvsem na severni strani Zabuša, na sončni strani suhih trav, pa komaj kaj. Naju so razveselili tudi beloglavi jastrebi in nama s svojim obiskom še dodatno polepšali dan
.
Vračala pa sva se po potki pod sedlom Forc.Bassa (Spodnja škrbina), ki se sicer hitro izgubi, a ni nobenih težav, saj je smer vse skozi jasna. Tako, da v bistvu sva naredila krožno turo, ponovila sva le spust do sedla.