Včeraj zgodaj popoldne sva z Andrejem parkirala nad Žagano pečjo in se po dokaj strmi lovski stezi vzpela do lovske koče. Z Brane se je že usipalo. Znan zvok, ki te nikoli ne pusti ravnodušnega.Do lovske koče so bila tla le rahlo poprhana s prvim snegom, od tam naprej pa sva stopala po snežnem tepihu, okrašenem z zlatimi iglicami macesnov. Snežna odeja je z višino naraščala in na melišču pod ostenjem Kalške gore je bila že toliko neugodno visoka, da sva morala paziti, kam sva stopila. Na napihanih mestih se je udiralo do kolen. Pred vstopom v, z jeklenico zavarovan del strmine, se nama je udiralo tudi preko kolen. Na grebenu naju je pričakal močan veter in strupen mraz, zato sva hitro prečila do vrha Kalške gore. Pot je bila zasnežena, ponekod spihana, trda, že na meji ledenega.Na vrhu se zaradi vetra nisva kaj dosti obirala, vseeno pa se nisva mogla upreti čudovitim pogledom na Grintovec, Skuto, Tursko goro, ki so rdeli v zahajajočem socu. Zaradi pozne ure sva sestopila kar naravnost z vrha proti ruševju. Pot so nama kazali možici. Hoja po ruševju in zasneženih skalah ni bila nič kaj ugodna, ko pa sva stopila na snežno - listno kombinacijo gozda, je "letelo" kar samo. Skoraj kot s smučmi
. Pri avtomobilu sva bila v že trdi temi. Ker je fotoaparat ostal v avtomobilu
, s fotkami prebujajoče se zime žal ne bo nič.Pa naslednjič. V ta neobljuden konec KSA se bom gotovo še vrnila, naslednjič najbrž že s smučmi.