journeyman - Zadnja sporočila

Tura je bila v planu že v avgustu, pa se nekako ni izšlo. V soboto zjutraj se zapodiva v Zadnjico in po cesti naprej v smeri Luknje in Doliča. Opis sicer pravi, da turo začneš na sedlu Luknja, naju pa bolj zamika direkten pristop na planino Zajavor iz doline. Malo pred križiščem markiranih poti za Dolič in Prehodavce na levo v gozdu poiščeva začetek poti. Najti je ni težko, še lažje pa ji je slediti, saj je res dobro ohranjena. Pot se takoj požene strmo v breg in strmina ne pojenja do bornih ostankov planine malo pod 1500 metri nad morjem. Odpre se čudovit pogled na Zadnjiški Ozebnik, Prehodavce, pa Vršac in Kanjavec. Tu je lepe poti konec. Nad ostanki zidov nadaljujeva navzgor v gozd, povsod je polno živalskih "poti", prave steze pa ni. Kmalu sva na robu gozdička. Bereva opis in študirava kam naprej. Najbolj logično se nama zdi po široki travnati gredi, kar se izkaže za dobro odločitev. Više se v travah nakaže sledljiva stezica, ki se v okljukih vzpenja desno ob travnati grapi. Čez nekaj časa pot zavije nekoliko bolj v desno v ruševnat predel in tu se pojavi poseka v rušju, ki ti da vedeti, da si na pravi poti. Tu pot popolnoma spremeni svoj značaj - konec je vzpenjanja, začne se prečenje proti zahodu. Stezica je ves čas sledljiva, pri orientaciji pa spet pomagajo požagane veje rušja. Prej kot doseževa Vrh Osojne Krnice, prečiva še dve našodrani grapi. Zavijeva tudi k naravnemu oknu, ki je prav blizu. Nato se iz sedelca vzpneva na vrh. Razgledi so res čudoviti, izstopa greben Goličica - Planja. V vpisno knjigo se vpiševa kot druga in tretji letos. Tudi za lansko leto je samo en vpis, za leto prej celo nobenega - očitno je to res pozabljena in malo obiskana steza. Iz sedelca se spustiva na drugo stran v gruščnato krnico in prečiva pod veliko zijavko v steni Šplevte. Tu prvič v nasprotni smeti opaziva obledelo zeleno piko. Ena je tudi na skali na ovinku mulatjere, kjer se prečenje Pihavca začne oz konča. Sva na "gorski avtocesti", a avanture še ni konec. Spustiva se nekaj ovinkov, nato zavijeva iz "avtoceste" do lovske koče pod velikim balvanom. Tam se začne lovska steza, ki vodi prečno po pobočjih grebena od Planje do Goličice. V novejšem enciklopedičnem vodniku sva to pot celo našla opisano kot eden izmed pristopov do Pogačnikovega doma. Pot naj bi bila z nekaj smisla za orientacijo sledljiva in naj bi te pripeljala nad 50. ovinek vršiške ceste. Tako se kljub popoldanski uri odločiva, da ji slediva v sestopu. Že kmalu ugotoviva, da pot ni ravno zgledno vzdrževana, ruševje po večini že kar konkretno "visi" na pot, tako da je potrebnega veliko sklanjanja ter tudi plazenja, da se prebijeva mimo. Napredujeva počasneje kot sva pričakovala. Čez prvo veliko grapo najdeva prehod, nato se znajdeva na pobočju Čela. Tu naju zmoti nekoliko čuden opis, dodatno naju zavedejo še lepi prehodi in zapodiva se v breg. Kasneje seveda ugotoviva, da sva si jo pošteno zagodla in vrneva se nazaj. Dan se že preveša v večer, midva pa še vedno iščeva prehod naprej do druge grape. Najdeva ga po ozki polički, zavarovani z jeklenico (ki za razliko od predhodnih na poti še drži), za tem pa naju spet preseneti podrto drevje pa še prehod čez zadnjo resno oviro izgleda kar zahteven. Odločiva se za povratek. Hitiva, a naju tema vseeno ulovi kakšne pol ure pred lovsko kočo. Med tem, ko si s sebe otresava kupe iglic, skleneva, da je rušja za nekaj časa dovolj. Sestopiva po "gorski avtocesti", ki je kar ni konec. Po več kot petnajstih urah sva nazaj pri avtu s polovičnim uspehom - kljukica k Abramovi, ta presneta lovska steza pa ostane kost za glodanje do naslednjega poizkusa - tokrat v vzponu.

Včeraj se malo pred osmo oprtam nad vasico Plužna in se zaženem v breg. Po lepi mulateri se vzpnem do planine Krnica. Nadaljujem naprej proti Prevali. Med hojo razmišljam: Prestreljenik ali Lopa? Odločim se za slednjo, saj pozimi še nisem bil na njej. Nekje na višini 1500m iz doline Krnice odvijem desno v breg proti južnim pobočjem Lope. Nižje sneg dobro drži, nad 2000 metri pa je že dobro odjužen tako da vlečem kar lepo špuro. Na začetku me pričaka sitna prečka, višje pa gre lepše in hitro sem na grebenu. Vem, da sledi najtežji del. Situacijo otežijo še snežne razmere, saj je na vrhu nekaj švoh skorje, spodaj pa je sneg suh in nepredelan. Nekako se prebijem čez strmi skok in po grebenu nadaljujem do vrha. Privoščim si malo pavze in opazujem dva, ki smučata s Prestreljenika. Preveč se ne obotavljam, saj sonce dela svoje. Previdno sestopim po smeri vzpona nato pa zavijem na italijansko stran in v senci severnega ostenja prečim proti Prevali. Tu si privoščim kosilo, čeprav ni nič kaj prijetno, mrzlo in nekaj severnika. Sem edini pešak med smučarji.
Po kosilu se spustim nazaj v temo Krnice. Sneg je trd in omogoča hiter sestop. Malo nad planino spet ulovim sonce. Na planini srečam dve domačinki, s katerima se malo pogovorim. Pravita, da v dolini že leta niso imeli snega. Sem jima kar fouš. Ko sonce zaide za goro, sestopim po udobni mulateri nazaj do avta.
Bil je lep dan v hribih.

Jaz sem bil na Jovetu prvič zdaj že daljnega leta 2012, še pred požarom. Takrat smo šli od klopice na križišču ob povratku s Cuel de la Barete. Imeli smo opis iz Planinskega Vestnika. Spomnim se, da je pot zelo strma, vendar s sledenjem nismo imeli težav.
Drugič smo se nanj povzpeli leta 2019 po drugi poti. Mislim si, da jo je nekdo "nadelal" kot nadomestno za prvotno, ki jo je poškodoval požar. Da prideš do nje, je potrebno od križišča s klopico še nekaj časa nadaljevati v smeri Cuel de la Barete. Ob poti je na veliki skali napis "Jovet" in tam se zaženeš v breg. Leta 2019 je ta pristop deloval povsem novo, teren ni bil nič shojen, bilo pa je dovolj rdečih pik, da smo prišli do vrha. Strmina, kolikor se spomnim, pa precej podobna originalni smeri.

To so tako lepi in divji konci, da ni besed, ki bi lahko opisale vse te lepote. Škoda, ker poti niso več vzdrževane in se jih očitno opušča. Ampak če je želja in raziskovalna žilica, ti kraji ponudijo obilo možnosti in izzivov. Tudi sam se po tej objavi prihodnje leto morda spet odpravim na Jovet, pa morda še na njegovega bližnjega soseda...

Lp

Jaz sem se po tej cesti potepal lanskega maja, me pa zanima, boštjanko, če morda veš, kam pelje steza, ki na neki točki krene nad cesto v levo, mislim, da tam stoji tudi možic?

@bbugari1 kako pa preverjajo, če ostaneš preko noči?

@turbo se vstopnina pobira čez celo leto ali samo čez poletje?

Včeraj štart pri Mlinču. Po cesti in bližnjicah do Mangartske koče in naprej do sedla. Tam se ločiva. Jaz nadaljujem proti vrhu. Razmere do prečke so dobre, sneg je trd. Od začetka prečke pa ni več tako fajn, sneg je mehak in nepredelan. Človek kar pogreša škripanje pod čevlji. Na vrhu sonček in precej hladno z malo vetra. Spogledoval sem se s sestopom po italijanski, a tudi na tej strani sneg ni obetal kaj več kot v smeri vzpona. Zato sestopim po isti poti do sedla. Od tam prečiva še v Sedelce in se vzpneva na vzhodni vrh Skale. Tu se odpre krasen pogled na osamljeno Moriško krnico in Remšendol. Sestopiva do ceste in se v objemu sončnih žarkov vrneva do izhodišča. Bil je en krasen hribovski dan.

Ločanka, Lipnik je najvišji vrh levo od sedla, torej najbolj leva špica.

V soboto se mimo PUS-a odpraviva proti planini Bukovec v upanju, da ne bo preveč hudo čez podrtijo spodaj. Najini upi so uslišani, saj je nekaj malega celo že požaganega, nekdo je postavil tudi par možicev. Po strugi se prebijeva čez začetni del, kjer na obeh straneh struge še vedno kraljuje plazovina. Od tu naprej se malo vzpneva v levo in sva nazaj na poti - to sicer ne pomeni, da je pretikanja konec, saj tale pot res ni ravno zgled redno vzdrževane poti. Malo više dobiva krasno darilo - potem, ko že drugi dan poslušava rukanje, se na nasprotnem bregu pokaže jelen, nato pa zdrvi naprej po pobočju. Na planini je nov objekt, res zgleda zelo lepo. Nad hiško poiščeva stezo, ki pelje v Bukovska korita. Prečka je dobro uhojena, nato pa se znajdeva v pasu kopriv - revme sva se zagotovo rešila za to življenje Višje posane teren lepši, vijugava med balvani in skalovjem proti Vrhu Osojnika. Med malico naju preseneti obiskovalec, ki pride iz Zadnje Trente. S pogledom ga spremljava, ko se odpravi proti Velikemu Pihavcu, midva pa zavijeva pod Špičico. Začneva iskati prehod na sončni južni strani, pa se nama ne zdi nič kaj užitnega. Svoje doda slaba priprava na turo, saj nisva ravno študirala opisov. Zato se podava v škrbino in ogledujeva senčno stran. Tu se nama zdi bolj užitno, zato se začneva vzpenjati. Kmalu se tudi tu obrne v vertikalo in boljša polovica se odloči, da je bilo dovolj. Sam nadaljujem do vrha mimo klinov, ki jih omenja turbo. Presenetita me križ ter tablica. Letos sem prvi vpis na vrhu. Skutniku se odpovem, bo že počakal na naslednji obisk, in sestopim po poti vzpona. Vse skupaj se mi zdi zelo zahtevno in žal mi je, da je štrik ostal v avtu. S sedelca se odpraviva na drugo stran proti Nizkemu vrhu. Tu srečava že drugega človeka v teh samotnih krajih. Vreme in razgledi so res fantastični, Pihavci seveda dominirajo. Sestopiva nazaj na Vrh Osojnika ter na drugo stran na Prevalo. Poti tu praktično ni več, sploh v zgornjem delu jo je res težko slediti. Od Prevale do doline sledi še čudovita steza skozi Balo, ki me navduši vsakič posebej.
Še ena krasna tura v teh res divjih krajih. Tokrat sva vrhove malo podcenjevala in tako morala prilagoditi cilje. Dobra lekcija za naprej. Tu ni lahkih vrhov ali lahkih pristopov. Dodatna motivacija za prihodnje obiske tega najlepšega konca naših gora.

V petek zjutraj malo pred sotočjem Soče in Lepenjice iz glavne ceste kreneva čez most. Na drugi strani se takoj zapodiva v breg. Ker sva tu hodila že lansko leto, hitro najdeva začetek stezice. Nekaj minut se vzpenjava do razpotja. Desno krene Bulfon weg, ki smo ga prehodili lani, midva pa se usmeriva levo ob vodni cevi. Hitro se priključiva poti, ki pripelje od Jorčka in nadaljujeva do (nekdanje) planine Zaslape. Pri lepo obnovljeni hišici se zaženeva v breg in dokaj hitro najdeva možica ter uloviva stezo. Sva na začetku še ene poti iz vojnega obdobja, Primus weg. Nekaj časa kar pošteno grizeva kolena, kasneje pa se steza nekoliko položi in začne prečiti pobočja proti Lipniku. Pot je večinoma prav presenetljivo lepo sledljiva, veliko je tudi požaganih vej, pa tudi kak možic se najde. Na okrog 1500 metrih višine stopiva iz gozda. Čez trave se pot nekoliko izgublja, a je smer nadaljevanja logična. Kmalu sva pod sedlom, kjer se odcepi stezica za na Lipnik. Naju pa bolj zanima še prehod naprej, zato se odločiva, da vrh izpustiva. Še nekoliko prečiva v levo do najvišje točke poti. Tu se sledi izgubijo, kratek spust je treba opraviti po občutku in živalskih stečinah. Znajdeva se v kotanji, kjer se priključiva potki, ki pripelje iz doline Dolič. To lepo dolino sva prehodila lani. Nadaljujeva proti planini Zagreben, pri velikem možicu pa zavijeva levo in mimo majhne lovske koče sestopiva čez Hudi plaz do Poti miru, od tam pa naprej proti Lepeni. Na višini okrog 800 metrov to pot zapustiva in začneva s prečenjem proti Zaslapom. Hodiva po stezi, ki se vmes nekajkrat izgubi. Pri ličnem vikendu je krog zaključen, po dobri poti sestopiva še do Soče in nazaj čez most do avta.
Lepa tura v samotnih krajih, kjer ne srečaš nikogar. Zelo primerna za te jesenske dni.

Bravo, krasna tura.

n3jc, midva sva se čez melišče malo spuščala, bila sva kar nizko, sva se nato morala dvignit nazaj pod steno, da sva ujela preseko proti Vrhu Osojne Krnice. Mislim, da sva držala pravo pot, orientirala sva se po višini presek v rušju. Na drugo stran grape sva prišla pod velikim balvanom, tam se nama je zdelo, da je morda celo stal možic.

mary, lepo da se še kdo tu okrog potika, o tej poti praktično ne dobiš informacij na internetu, očitno se res redkokdo odloči za obisk, čeprav je z okoliških vrhov zelo dobro vidna. Tudi midva sva jo kar dobro sledila, vendar na nekaj mestih leži podrto drevje, ki nekoliko oteži iskanje. Eno takih mest je bil ravno prehod v drugo grapo. Na nasprotni strani sva dobro videla stezo, a sva se zaradi ure odločila, da ne bova lezla čez podrtijo. Mislim, da je prehod čez tisto grapo najtežje mesto na poti, videla sva ozko poličko, kakšne jeklenice pa ne, sicer sva imela štrik, tako da bi se verjetno nekako že prebila čez. Vsekakor za raziskat.

turbo, Aljažev stolp še stoji, notri je lepa vpisna knjiga ter dva žiga, zraven je tudi plošča z Abramovimi verzi. Res so se zelo potrudili na tem odročnem vrhu, ki pa je res čudovit razglednik.

Sva pa nižje v pobočju Pihavca opazila še eno stezo, ki drzno preči ozke police. Zdelo se mi je, da bi lahko bila nadaljevanje lovske steze pod Kanceljni. Je mogoče kdo že poskusil s prečenjem? Na zemljevidu Triglav (1:25000) sem opazil, da je vrisana, vendar se konča nekje sredi pobočja Pihavca.

V soboto se odločiva, da poizkusiva čez Črni Hriber direktno na Krofičko. Po začetnem ogrevanju do Robanove planine se zaženeva v breg. Ker sotrpinka že dobro pozna te kraje, sva brez težav našla začetek stezice in po njej nadaljevala do "križišča", kjer greš desno proti bivaku pod Utami. Tam sva našla prehod v levo, ki je sicer prvih nekaj metrov slabo viden, nato pa dobro prežagan. Ta naju je pripeljal na Covnikove travnike. Od tam sva prečila naprej v levo do grape, ki pada izpod Krofičke. Levo od grape sva našla prehode med rušjem, tako da sva se vzpenjala vzporedno z grapo. Nato so naju sledovi "stezice" povedli v grapo. Po njej sva se vzpela do mesta, kjer se začne zapirati. Tu naju je opis vodil nazaj v levo, kjer pa sva naletela na gosto rušje, zato sva še naprej prečila proti levi dokler nisva prišla do lažje prehodnega (beri manj poraščenega) terena, od tam pa na vrh. Sestopila sva po markirani poti na Klemenčo jamo in naprej do Plesnika.
Lepa tura po strmih terenih, kjer dober občutek za orientacijo pride še kako prav.

Ja, je lepa in zračna plezarija

Hm, jaz nisem videl nobenega no, saj gre tudi brez

Po skoraj enem letu od dneva, ko sem prečil greben Bavških Pihavcev, spet parkiram v Bavšici. Oprtam težak nahrbtnik in malo pred šesto krenem na pot. Malo nad zaselkom Logje, kjer pot preči skalnat podor, zavijem levo v breg. Iščem stezico, za katero sploh ne vem, ali še obstaja. Nekajkrat se mi zdi, da jo ulovim, a kaj kmalu spet izgine. Zato nadaljujem po svoje proti predelu z imenom Slapce. Pod stenami zavijem v levo ter prečim zaraščena pobočja. Hoja po drsečih travah je kar naporna. Ko se svet navzgor začne odpirati, se spet usmerim v breg. Dvignem se do spodnjega roba Velike Rupe. Tam zagledam prehodno grapico, po kateri se povzpnem na greben Kobile. Ta me priprelje na Vrh Krnice, kjer ob devetih že uživam v razgledih. Po počitku se opremim za nadaljevanje. Prvi del prečenja do Briceljka je res absolutna uživancija, čudovito "luftno" grebenčkanje. Pod vrhom Oblice me preseneti vrv, ki je ob mojem prvem obisku tu še ni bilo. Zato pa ni več prusika tam, kjer je res dobrodošel - pri spusti z enega od stolpičev čez gladek trebuh. Povežem dva svoja prusika in že sem čez. Na Briceljku je čas za prvo malico in ogledovanje nadaljevanja. Ob enajstih se začnem spuščati proti škrbini pod Moreževim stražarjem. Sledim opisu Marjane in Marka in lepo najdem prehode tudi v delu, ko se greben prelomi. Pod stražarjem prečim v desno in po razu navzgor, nato pa v enem najbolj zračnih delov ture splezam v škrbino in po polički na Koritniški strani pridem v nekoliko lažji svet. Stopim še na vrh stražarja, kjer postavim možica. Naprej do Moreža gre lepo, pa tudi naprej na drugo stran se prehodi po in ob grebenu odpirajo kar sami od sebe. Kmalu sem pri "odcepu" za Votli vrh. Poiščem pravi prehod in splezam do škribinice in nato na vrh. Sestop v škrbinico se mi je zdel najtežji del ture, saj v sestopu kar konkretno plezaš. Sledi povratek na greben in nadaljevanje na Mali Bedinji vrh, z njega pa naravnost naprej v Konjsko škrbino in nazaj proti nebu na Bedinji vrh. Med sestopom me presenetijo človeški glasovi in kmalu zagledam navezo, ki se vzpenja iz nasprotne smeri. Nadaljevanje je nekoliko lažje, pa vseeno ne lahko, saj so noge že utrujene od vseh vzponov in spustov. Zadnji detajl na turi je sestop z Bavha, saj je greben še kar oster, a tudi tu se najdejo dobri prehodi. Na Plešivec stopim ob treh, zadovoljen in utrujen. Sestop skozi Balo je prav prijeten, še posebej nižje v gozdu je pot res lepa. So pa tudi tu plazovi naredili škodo. Na poti na večih mestih leži podrto drevje, vendar kakšno hujše pretikanje med vejami ni potrebu. Turo zaključim po dobrih enajstih urah zadovoljen in z velegrebenom v žepu.
Po tehnični plati se mi zdi, da je prečenje za stopnjo lažje ob sosednjih Pihavcev, fizično pa je zelo zahtevno, saj je greben res dolg in v drugi polovici precej razgiban, tako da se nabere kar lepo število višincev. Vsekakor prekrasno prečenje, ki ga kaže še kdaj ponoviti.

Sicer na sliki ni dela, kjer poteka pristop na Velika Vrata, pa vseeno, morda za malo občutka o snežni situaciji v teh krajih.