Jernej968 - Zadnja sporočila

Včeraj (11.5.2024) sva s sinom opravila spomladanski vzpon na Srebrnjak. Napotki iz predhodnih objav na tem forumu so nama bili v veliko pomoč, zato hvala vsem za opise.
Cesto sva zapustila na "slavnem" 20. ovinku in poskušala slediti stezici skozi gozd dokler se je dalo, potem pa ob levem robu melišča navzgor do prečne lovske steze, ki naju je pripeljala do sedla pri Česnu (ali kako je tam pravo ime), kjer sva splašila trop gamsov. Od tu naprej postane vzpon bolj zanimiv, saj na obzorju zmanjka nekih orientacijskih točk, vrha pa se od tu zaradi velikih naklonov ne vidi. V nadaljevanju sva se v trentarskem slogu vzpenjala rahlo v desno in navzgor. Desno od naju je bila ena izrazita grapa, Na tem delu je bila strmina na celi poti največja. Nato sva se višje povzpela v levo na lepo razgledno sedelce (višina okrog 1700m). Od tu sva zagledala prizor s prve od treh slik uporabnika dprapr (13.8.2013) in nekako sledila predlagani smeri. Ta naju je pripeljala do drugega razglednega sedelca na višini 1860m. Od tu pa se je že lepo videla lepa travnata rama, ki se začne nekako na višini 1950m in te lepo usmeri proti vrhu. Pot je bila v celoti kopna, trava pa suha. Travnate strmali krasijo avrikelj, svišč in druge cvetlice modrih in rumenih barv.
Dan je bil sončen, občasno so oblaki zakrili sonce, vendar so bili nad vrhovi Julijcev. Razgledi s Srebrnjaka pa so tako lepi, da se zlepa ne odločiš za sestop nazaj v dolino. Kot da si v središču Julijskih alp. Osupljiv pogled čez severno steno daje občutek čiste vertikale.
Sestopila sva po smeri vzpona. Cepin je za nazaj prišel v tistih strminah še kako prav. Verjetno je odveč poudariti, da človeka nisva srečala. Še po glavni cesti po dolini Trente je bilo zelo malo prometa.

Tudi meni se ne zdi prav, da nekdo po lastnem vzgibu ruši/spreminja zgodovinske ostaline. Očitno je bilo rušenje objekta v interesu še komu, sicer si ne predstavljam, da bi to dopustili enemu posamezniku.

Uroš, čestitam za jubilej. Zanima me, če so varovala na poti Kredarica - Triglav še kje zasuta s snegom.

Čestitke za opravljeno turo in lepe posnetke. Kugy bi bil na vas ponosen.

Lep zapis in koristne informacije.

Včeraj (28.2.2021) sva šla z ženo iz Temljin, do vrha nekako po avtoričinih stopinjah. Dol pa po označeni poti (baje na novo, rdeče črte), ki poteka po južnem pobočju. To zadnjo, ki je speljana po južni strani, bi priporočal tudi za gor. Ključna točka je 50m od korita, kjer zavijemo ostro desno po kolovozu in ne po stezi levo, kamor usmerja napis na skali in ki je v nadaljevanju slabo označena ter vodi na zahodno stran hriba. Na višini okrog 800m kolovoz preide v ozko stezo, ki se zagrize v strmino. Naklon pobočja je ponekod zelo velik, zato previden korak. Proti vrhu je mestoma steza slabo uhojena, a so rdeče oznake v veliko pomoč. Razgled z vrha pa je res izjemen. Gosti šopi suhe trave nudijo udoben počitek, če le sonce ni premočno.

Vse pohvale za lepe slike in spremni tekst. Z njimi sem obujal spomine na moj vzpon na Črnelsko špico od B postaje pred leti. Bo kar treba ponoviti turo v ta premalo obiskani del zahodnih Julijcev.

V soboto, 19.9.2020 sem prehodil pot od Pogačnikovega doma do Vršiča po Jubilejni. Na poti s sedla Planja dol do Škrbine so markacije že precej zbledele in v tej smeri ponekod redko vidne. Potrebna previdnost glede orientacije za tistega, ki je še ne pozna. Sama Jubilejna pot ni v tako slabem stanju, čeprav je zaradi poškodovanih varoval uradno zaprta. Tu pa tam je kak odlomljen klin, a vrvi delujejo zanesljivo. Skalni podor s stropa v Zadnjem oknu je poškodoval nekaj varoval, a je prehod skozi okno tehnično nezahteven. Tudi v nadaljevanju je opaziti nekaj odlomljenih klinov, a od tistih, ki so v skali, se noben ne maje.
Pot ni za vrtoglave, vsekakor je pa to ena zanimivejših zavarovanih poti pri nas.

Člana atomamac-a bi dopolnil glede višinske razlike za vzpon na Kanin. Pred leti sem se spopadel s tem izzivom in sem se na Kanin (preko planine Baban) odpravil z Žage, ki je vrhu V. Kanina tlorisno gledano bistveno bližje od Bovca. Da bi višinsko razliko še bolj poudaril, sem se na Žagi spustil do struge Soče in tam uradno začel vzpon. Višinske razlike je bilo 2250m. Torej približno enako kot je je z Loga v Trenti na Triglav. Vzpon na Kanin iz doline Soče po mojem predstavlja enega največjih izzivov glede premagane višinske razlike med vsemi gorami v Sloveniji.