She - Zadnja sporočila

Čeprav mi je vsakič znova težko zgodaj vstati, je, kadar grem v hribe, trud vedno znova poplačan .
V četrtek, 22. decembra, je bilo po 3 tednih hribotožja spet najlepše obiskat višave. Pa naj bo Krn, je padla odločitev. Izhodišče pl. Kuhinja, ki je bila popolnoma kopna. Na pl. Slapnik je bilo snega le za vzorec. Pl. Zaslap na 1360m za odtenek bolj bela, a trava in kamenje še vedno vztrajno molita ven. Nekoliko višje je travnate in kamnite barve vse manj, zamenja ju snežno bela. Temperatura kakšno stopinjo pod ničlo, čeprav je sonček že razposajeno gledal dol z neba.
Sneg pomrznjen in okrašen s svetlečo poledenelo plastjo, ki te lahko v trenutku nepazljivosti brez vnaprejšnjega strinjanja ponese direktno v dolino. O, ti »streha«, res imaš svoj čar . Le mestoma, kjer je bil napihan, je bil sneg mehkejši in ni zdržal teže telesa. Gomiščkovo zavetišče kot pravljična dežela ... vsakič znova sem vesela, da mi je dano občudovati prekrasno igro narave.
Spust v dolino brez posebnosti, zgornji del poti se je deloma omehčal in malo udiral, v spodnjem delu snežišča, ki mu je sonce namenilo gretje krajši del dneva kot vrhu, pa je bil sneg še vedno trd in poledenel.
Zgledalo je, da sva bila tisti dan na vrhu le dva. Z nasmehom, ki traja .

Februarja zimska, pred tremi tedni letna prav tako iz Mač, včeraj pa še čudovita krožna. Zanjo je 'kriv' prijatelj, ki mi je vrgel kost, meni pa ni bilo treba 2x rečt ... sem se že veselila.

Iz Mač sva štartala tik pred šesto. Uffff, ne samo dnevi, tudi jutra so topla, če je korak hiter, postanejo še prehitro vroča. 8.30 sva stala na vrhu prvič. Spust čez Škarjev Rob do Doma pod Storžičem, nazaj skozi Žrelo. Po dobrih 6h in pol sva stala na vrhu drugič . Vroče je bilo tako zelo , da sem pomislila, če se je na pekel res potrebno privajat, ampak občutki kljub temu božanski. In pivo na Kališču zasluženo .

Obiska ni bilo veliko, mogoče sva jih srečala na celotni poti 10, ki so se potili temperaturi primerno. Po grlu mi je steklo skoraj 6l tekočine, pa še bi, sicer pa celotna pot, razen pripeke, brez posebnosti. Že tista pred tednom dni na Kokrško Kočno in prek Jezerske na Grintovec je bila lepa, ta na Storžič pa neponovljiva, čeprav ... mogoče še kdaj .

Ps. Moram priznati, da tokrat fotke niso nič posebnega, zato ne bom kvarila povprečja tu gor (ostajajo le dokazno gradivo).

gregcs1, tele tvoje fotke so res nekaj posebnega, bravo .
Je pa tema po rekordnih temperaturah pred 14 dnevi kar malo zamrla . Takrat smo sredi dneva pri povratku v dolino srečevali cele trume navdušenih hribolazcev, oprtanih s smučmi, bordi, z nahrbtniki, brez, ... ki so hoteli na lastni koži občutiti 5 stopinj na Kredarici in nekaj manj na Triglavu, zdaj pa ..... spet je prava zima .
Še nekaj vtisov izpred 14 dni.

Skoraj pozabila ... bi lahko bil kdo tako dober in se na poti na Grintovec v Cojzovi koči znebil pisala? Knjiga je, za pisat pa ničesar.
Hvala !

Tisti, ki so bili na Grintovcu v torek, so ujeli sončka za rep, mi, včerajšnji, smo bili prepozni. Pa nič zato, tudi hribi na malo drugačen način imajo svoj čar . Itak ni bilo pričakovati drugega, vremenska napoved je obetala poslabšanje. Pred dvanajsto je bil vrh že zavit v oblake, vidljivost nikakršna, okrog ušes je neusmiljeno brilo in nosilo sneg. Temperatura je padla in do povratka na sedlo uro kasneje je bilo novega snega že kake 2cm. Vse je bilo belo tudi tam, kjer se ločita pot čez Taško (za gor je bila pot kopna) in stara pot. Ker se mi z mokrim snegom pobeljene lesene stopničke niso zdele ravno varne, sva se rajši odločila za daljšo pot.
Tako je bilo včeraj, danes je mogoče že precej drugače .

Khm, hvala, viharnik , sploh nisem pogledala slik ... ja, ja, Veliki Pršivec me zanima. Sem pa imela v mislih pot iz Krme prek pl. Zg. Krma (proti V. Pršivcu zavijem desno že dosti pred Dovškimi vratci).
Upam, da se le najde kdo s frišnimi info .

Ker naj bi bil Veliki Pršivec precej neobljuden (jaz pa bi rada zlezla na pravi vrh ), me zanima: je bil v zadnjem času kdo gor, so od tam, ko se pot loči od tiste na Rjavino, kake sledi?

Gor sem prišla danes brez derez (za vsak slučaj sem jih sicer imela v nahrbtniku), vendar bi jih kar priporočala, vsaj v spodnjem, senčnem delu poti ob smučišču pa vse do sedelca, kjer je sneg pomrznjen.
Od sedla proti vrhu je bil zmehčan. Sonček je kar dobro kuril, tko da smo bili eni v kratkih rokavih .

Včeraj je bil še en tak dan . S prijateljem sva se podala s Črnega kala prek Prve ravni in je blo super za hodit. Pot je bila shojena in pomrznjena, za dereze ni bilo nobene potrebe in na vrhu je kljub ostremu vetru svetil sonček . Obiskovalcev pa kar nekaj, v pol ure, kolikor sem bila tam nekje okoli vrha, blizu deset. Krasne predpriprave za kaj višjega !

Snce je že zgodaj zjutraj vabilo v naravo. Prejšnji teden neuresničeni skok na Storžič je dobil danes ponovno priložnost.
Ker je bil dan prazničen, je bilo iz Mač do Kališča pravo mravljišče. Ponoči je nametalo nekaj malega snega in več, ko je bila ura, bolj je postajala pot podobna drsalnici. Krajša pavza v Domu na Kališču. Informacije o predhodnikih današnjega dne so bile skope. Eden je obrnil na tretjini poti do vrha Storžiča, nekaj jih je šlo na Bašeljski vrh.
"Nič, greva pogledat", sva bila soglasna s prijateljem, obrneva še vedno lahko. Začela sva z derezami v in cepinom na nahrbtniku. Bolj, ko sva se dvigovala nad Bašeljski preval, več je bilo snega. Pršič, spodaj pa že dobro predelan sneg. Mestoma se je udiralo do kolen in še več, višje se je mehak teren kombiniral z iz snega štrlečimi skalami ter z ledenimi ploskvami in čas je bil za dereze.
Na poti sva srečala še dva planinca, ki sta se vračala z vrha in sta nama naredila gaz . Proti vrhu je sneg postajal zbit in zato pot prijetnejša, kar smejalo se nama je.
Res lepa turca . In ni dvoma, danes se bo dalo spati .