Na Ograde nisem šla, a bom kar tukaj opisala turo, ki je samo tu in tam postregla s kako fliko mehkega snega.
Včeraj iz Blata po južnem grebenu na Krsteniški Stog. Ko sem se spuščala proti sedlu med njim in njegovim večjim bratom, mi je pred nogami zviznil gad
in lažno upanje, da prav zgodaj zjutraj še niso aktivni, je splavalo po vodi. S sedla sem se povzpela na Jezerski Stog ter se pri sestopu proti severu odločila zlezti na Evo po stebru. Najbolj tečno je bilo, da me je pri poplezavanju spremljala misel na tistega gada - tukaj si njegovega sorodnika res ne želiš srečati. Nadaljevanje z Eve na Prevalski stog je bilo postlano s rožicami, medtem ko je bil vzhodni greben Škednjovca zopet poplezavajoče zanimiv. Pri sestopu po zahodnem sem ugotavljala, da nisem kaj prida šodrovka - ni ga čez kompaktno skalo. Nadaljevala sem na Vrh Hribaric, kjer je bilo že pošteno toplo. A ker so Vršaki prav zapeljivo vabili, se jim ni bilo moč upreti.
Z Južnega vrha sem poskušala razvozlati, kako bi šlo do sedelca pod severnim grebenom Debelega vrha, in prav nadobudno sem se polotila raziskovanja ter nič manj nadobudno odnehala
, ko bi se bilo treba spustiti po skoraj navpičnih šodrih v konto in nato zopet nekako priti na naslednje 'buhtlje', za katerimi bi bil lahko svet neprehoden - seveda sem bila brez štrika
. Sledil je obrat za 180º in po dolini Za Kopico do izhodišča.
Dan je bil super, če mi ne bi bilo treba v Stari Fužini klicati vlečne službe, ker ob obratu ključa avto ni hotel niti kihniti, bi bilo pa že tako dobro, da bi bilo kičasto
