Po nedeljskem Stenarju in Razorju se je zopet ponudil en lep jesenski dan in sem ga včeraj izkoristil za obisk martuljških vršacev.
Parking ob cesti prazen, čeprav je ura že sedem. V dobre pol ure prekine škripanje v levem kolenu in se spodaj namerno usmerim levo proti Rdečemu potoku, saj sem se bal, da je meni priljubljena pot čez Brinovo glavo zaradi trav preveč mokra. Kmalu ugotovim, da se je morala narava nekega dne močno razbesneti, saj je struga Rdečega potoka skoraj neprepoznavna, preselilo se je na stotine kubikov šodra. Voda seveda še vedno lepo curlja, škoda le, da ni to vsaj malo višje
Ker je bilo še dokaj hladno, se preoblečem v bivaku, mokre cunje pa razstavim na sonce pred njim
, saj sem vedel, da prav veliko hribovcev danes ne bom videl. Najprej se usmerim proti Oltarju, moj zadnji obisk s te strani ima že dolgo brado, saj mi je ljubši pristop z Dnine. V brezvetrju in toplem soncu uživam na vrhu skoraj celo uro. Naj omenim, da se je nekdo močno potrudil s postavljanjem možicev, saj jih toliko nisem videl še na nobeni brezpotni gori. Razumljivo, da v primeru megle pridejo še kako prav.
Po sestopu z Oltarja koristim lepo prečno stezico, ki vodi do vznožja Dovškega križa in s pomočjo palic sem v slabe pol ure na njegovem vrhu. Tam naletim na edinega človeka ta dan, mladega Italijana.
Meglice, ki so bile ves čas na varnam
, daleč v dolini, so se začele bližati in ravno, ko sem sestopal mimo Šplevte, so bile najgostejše, zato sem jo potegnil direkt do bivaka. V planu sem namreč imel kratko poležavanje na zelenih travah Šplevte. Še predno se v bivaku preoblečem in pomalicam, so meglice čudežno popolnoma izginile. Po 'šodru ekspress' sem za dol toliko hitrejši, kot sem bil počasnejši za gor, zato si pri Dani zunaj na toplem soncu privoščim slastno krem šnito za 3€.
Naj še pripomnim, da sta vpisni knjižici na obeh vrhovih polni, nekaj prostora za vpis je samo še na platnicah
.