Taka lepa napoved, na koncu pa mokro, brez sonca in razgledov.
Na srečo se ni kaj dosti poznalo na spolzkosti.
Od začetka PP5 do izstopa v krnico se mi je potka zdela relativno lepo sledljiva. Se pozna, da je nekdo nekoč tudi malo obžagal prehode, da niso preveč mučni. V "pahljači" sva naredila napako in se s kratko muko prebila na malo nižji rob z razbitim rušjem, namesto da bi šla gor po žlebu tistih par metrov in si prihranila trud. Končni izstop iz polic je bil skoraj čisto vodoravno do široke stene nad krnico, potem je bila pa v šodru že potka. Zadnji vpisi na polici so bili še iz prejšnjega novembra, ampak dvomim, da vmes nihče ni tam hodil. Vsekakor pa zahteva veliko zbranosti in previdnosti, ker je precej prepadnega nestabilnega terena.
Drugo polovico bo pa treba ponavljati. Iz struge sva prvo zavila proti Kotlom, a hitro ugotovila zmoto in se vrnila. Pri naslednjem odcepu pa hitro izgubila nit in se po svoje prebila do velegruščnate grape. Tam sva ugibala, kaj bi lahko bil opisani skalni jezik in se prvo zagotovo spustila prenizko, potem pa sva se vrnila poplezavat pod rogljem malo pod steno. Ni bilo videti, da je tam kaj prometa, se je pa nekaj časa dalo relativno lepo nadaljevati višje, prečiti naslednji žleb, nato pa ni več izgledalo prav lepo za na višje strmine (za tja bi bil tudi boljši pristop prek sedla na desni strani roglja, če je prehodno). Ker nisva vedela, če bi to sploh bilo prav, sva raje obrnila, pustila uganko za naslednjič, za boljše razmere, in se po glavni grapi spustila do spodnje poti. Tam je celo označen izvir, sledilo je še kratko prečenje do markirane poti proti Aku in že sva bila nazaj pri avtu. Avantura kot ponavadi.
