Ker se hribolazniška kompanija, s katero smo v starih časih pohajkovali po gorah, ni odzvala na prijazno nedeljsko vabilo, da grupno naskočimo greben med Vrati in Kotom ter promenado čez Črno goro, Požar in RM finaliziramo na razgledni PM, sem sklenil turo zastaviti v solo slogu nekoliko smeleje. Ja, si modro porečem, stoječ ob avtu v Lengarjevem rovtu, vzpon iz Kota po znameniti, a kot se je izkazalo kasneje na terenu, skoraj imaginarni poti PP (Planica - Pokljuka) čez JV steno Požgane Mlinarice bo ravno pravšnji izziv za moža, ki ni priplaval po prežgani župi. Rečeno in z obilo muke komaj postorjeno.
Že začetek, ko je bilo treba najti odcep PP z markirane Jakijeve poti (po zemljevidu PZS (
https://mapzs.pzs.si/home/trails) naj bi se to zgodilo na kordinatah N 46.399235, E 13.883354 in višini 1478 m), se je končal sila klavrno v neprehodni rušnati gošči. Odcep gotovo ni pravilno vrisan v zemljevid, kajti po Domnovem opisu (
https://jestov.wordpress.com/2010/06/23/pozgana-mlinarica/) naj bi bil dobro označen, od njega pa vodi lahko sledljiva stezica čez redek gozd do melišč ob začetku polic. Ta redek gozd, če je verjeti očem s +3 dioptrije, pa je od nesrečnega odcepa precej višje. Po trmastem prečesavanju zaraščenega terena mi le uspe najti kozjo stečino, ki pa zanesljivo ni PP, saj se nekajkrat spusti precej globoko in nato vzpenja gor, a so jo štirinožne domačinke uhodile že tako dobro, da jo brez težav zmore tudi dvonožni hribolazniški imigrant. Kozja avtocesta, ki sprva ne obeta, da bo gorohodca pripeljala do cilja, se na srečo konča na spodnjem delu melišč pod policami oz. steno Požgane Mlinarice. In po tako izgubljeni uri bluzenja V Gubah se lahko končno začne orientacijska ruleta v vertikalnem labirintu polic, kaminov, grap in previsnih melišč. Moram priznati, da sem na vsej poti od vstopa na prvo polico do vrha zaznal tri fragmente možicev in dve rdečkasto obledeli piki, kar me je vsaj malček pomirilo, da sem morda na pravi PP. Vse kaže, da se na tej poti ne znajde prav dosti avanturistov. Iskanje prave smeri je slonelo na miksu bogatih izkušenj, bolj ali manj zanesljivih občutkov, stezosledske forenzike, intenzivne rabe navigacijske elektronike, poskusov in zmot, poglobljenega proučevanja ostankov človeške aktivnosti (porezano vejevje, obraba skal, sledi gumijastih podplatov, odvržene smeti, presnovni produkti itn.), večkratnega prebiranja Domnovega potopisa, komparacije prehojene poti, kot jo je uspel v steni izrisati garmin, s potjo PP v zemljevidu PZS in pa končno tudi sreče. In po treh urah vertikalnega motoviljenja, ko nikoli ni bilo gotovo, ali se bo za naslednjim skalnim vogalom še nadaljevala pot, sem bil na vrhu poplačan z nebeško pocukranimi jesenskimi pejsaži. Po grebenski foto seansi, ko ob vsem čarno lepem človek zgubi občutek za čas, v mraku sledi le še povratek po klasični lovski stezi do Lengarjevega rovta v Kotu. Skratka, jako zanimivo doživetje.
