Čeprav sredi tedna, je bilo treba dan izkoristiti, saj se obeta daljše čemerno obdobje.
Z izhodišča v Drežniških Ravnah jo v mrzlem jutru uberem mimo planine Zapleč in nadaljujem po strmem pobočju proti sedlu Vrata. Preden ga dosežem zavijem desno na greben Krnčice. Na grebenu je bilo snega ravno za vzorec, a majhne zaplate so bile ledene. Ko sem dosegla njegov položnejši del, je zapihalo še kanec bolj kot dotlej, a obenem je imelo sonce blagodejni učinek. Grebenski sprehod zahteva občasno poprijeti za skalo (kar najbrž ne bi bilo potrebno, če bi šla malce nižje po poti), kar z belo-rumenimi, ledenimi prsti, za katere se zdi, da se bodo ob stiku z grifi zdrobili, niti ni bilo najbolj enostavno. Čez Krnčico sem nazadnje dosegla Srednji vrh, se z njegovega temena spustila v smeri Krna, a takoj, ko se je greben položil, zavila levo na pode in poiskala prehode po vojaških jarkih. Svet tod je izjemno zanimiv, a tudi zapleten, poln lukenj, brezen, škrapelj. Prekrit s tanko plastjo snega je sicer videti izjemno lep, a ... Tu in tam sem ugledala sledi manjše živalice. Kot ponavadi se je izkazalo, da domačini že vedo kod in kako. Med drsanjem, izogibanjem globokim razpokam in razgledovanjem sem prispela pod 'ementaler' (Skutnik). Komaj sem na 'poti' proti njegovemu vrhu za seboj pustila eno kaverno, že sem se znašla pred drugo. Sestop je potekal rahlo drugje, a je bil po karakteristiki zelo podoben vzponu. S sedla med Skutnikom in Krnčico sem sestopila v mrzlo kotanjo in iz nje navzgor na osončeni in kar topli Lopatnik. Predvidevala sem, da bo od tod naprej čez Oblo brdo, Vrh Ruš in Vršič do Kala šlo z rokami v žepih, a sem se precej uštela. Večinoma je resda simpatično sprehajalna varianta, a srečaš se lahko s hudimano strmimi travnatimi odseki, kot je npr. direkten sestop z Vrha Ruš (slika 22). Ob nekaj minut pred tretjo sem dosegla zadnji zastavljeni vrh - Kal. Sledil naj bi zgolj in le setop, ki se je izkazal za precej nepredvidljivega. Še naprej sem striktno sledila grebenu in se večkrat spraševala, če sem že predolgo na poti ali je res tale najnižji del prečenja tudi najbolj zahteven. Strme trave, odsekana mesta (slika 26) in ko sem zavila levo, kjer se je zdelo, da sem stopila na mulatjero ali neko drugo pot, je le-ta čez nekaj deset metrov izginila, pobočje pa je postajalo vedno bolj strmo in prepredeno z grapami. Previdno kot mačka sem prečila rahlo navzdol, vsake toliko naletela na vojaške ostaline (od granat do konzerv in kavern). Fotografirala nisem več, postalo je preveč naporno. Ko sem končno spet stala na bolj uravnanih tleh sem ugotovila, da palice, ki sem jo že davno prej zlomila in jo zato nosila zloženo in pripeto na nahrbtnik, ni več. Nekje na sestopu sem jo izgubila. Nazaj mi ni kazalo iti, saj se je večer nezadržno bližal. Tako sem odmaširala naprej mimo planine Zaprikraj in Zapleč in se še pred temo vrnila na izhodišče.
Vljudno bi prosila, če bi slučajno koga zasrbele noge in bi ga na pot spravila raziskovalna žilica, da mi sporoči, če najde izgubljeno palico
https://www.leki.com/si/treking/palice/3328/micro-vario-carbon-lady/ . Bila bi zelo hvaležna, čeravno je zlomljena, saj je ljubo mi darilo, pa tudi doma imam enake stare, tako da bi lahko poškodovani del zamenjala. Vnaprej lepa hvala.