V četrtek, 9.4.2015, sem ponovila lansko krpljarsko odisejado, le da tokrat v obratni smeri.
Pričela sem pri hotelu Ski na smučišču Vogel, do kjer sem se kot edina potnica pripeljala z gondolsko žičnico. Kmalu po 8-ih sem bila na smučišču, ki tokrat ni obratovalo, čisto sama. In tako je ostalo vse do večera, ko se je moja pot končala pri Domu na Komni.
Od hotela Ski sem se po trdem in pomrznjenem snegu najprej spustila do planine Zadnji Vogel in nato sledila kar nekaj sledem smučarjev in krpljarjev. S planine so sledi zavile proti Voglu, v smeri Komne pa nič. Tako sem sprva šla kar precej v hrib v smeri letne poti proti Voglu. Po slabi uri krpljanja sem ugotovila, da sledi smučarjev in krpljarjev zavijajo proti Šiji. Tako sem se znova spustila do izhodišča nad planino Zadnji Vogel in v gozdu le ujela sledi predhodnikov, ki so šle po dobro vidni letni poti. Nadaljevanje poti do Konjskega sedla je bilo brez posebnosti. Vroče sonce je sredi dneva hitro topilo sneg, ki pa je ostajal v globini trd in so dereze pod krpljami odlično držale tudi pri najstrmejših vzponih. Proti vrhu Konjskega sedla pa je bil sneg še povsem trd. Če ne bi izgubila dragocene moči z začetnim napačnim vzponom proti Voglu, bi bil pristop do Konjskega sedla kljub konkretnemu vzpenjanju dokaj lahkoten. Tako pa sem se v pekočem soncu prav po polžje prebijala v hrib.
Na Konjskem sedlu me je pričakalo pravo presenečenje, saj je bilo na drugi strani vse zabrisano. Tako so prišle prav dereze in cepin ter odlična trda podlaga, ki mi je omogočila varen spust čez največjo strmino. Misleč, da je najhujše za mano, in da so pred mano samo še krpljarske radosti, sem se podala naprej po belih pobočjih. Sledila sem komaj vidnim sledem smučarjev in prišla za moj okus veliko previsoko. Med Mohorjem in Govnjaškim Kukom so sledi izginile in sem sama iskala prehode v dolino. Bred derez in cepina tudi tukaj ni šlo. Nato pa še slaba ura tavanja v iskanju prehodov v labirintu kucljev do zimskih markacij, kjer sem le ujela staro smučino in celo svežo sled pohodnika (verjetno pohodnice), po kateri sem zlahka prišla do planine Govnjač. Naprej do Komne bi šlo v skrajni sili tudi v temi, do katere me je ločila še slaba ura.
Tako sem v času sončnega zahoda, ki se je skril v koprenah, po dobrih 11-ih urah prišla do Doma na Komni. Razen 0,5 urnega odmora na Konjskem sedlu in dvakratnega menjavanja krpelj z derezami sem se ustavljala le za fotografiranje. Pred letom dni sem za pot v obratni smeri (do Ukanca) s postanki potrebovala dobrih 7 ur. Vse je odvisno od tega, kako lepo "cesto" dobiš (in seveda kako si pri močeh za tovorit vso zimsko opremo). Nisem pričakovala, da bo tako naporno.
Nasledji dan sem nadaljevala do Koče pri Triglavskih jezerih in nazaj preko Komne do Slapa Savica. Opis poti na povezavi:
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=1&id=861