Slovenska Jakobova pot

Julij 2022: Malo se mi obrnejo na glavo moji dopustniški načrti, a ne dopustim, da na glavi zato pristanem tudi jaz. Pravzaprav moja glava hitro melje in zmelje alternativo: rumene puščice se dâ zasledovati tudi na domači zemlji. Vabo ponudim prijateljici, ki takoj ugrizne vanjo. Modro določiva dan odhoda, naštudiram logistiko, zavrtim nekaj kontaktov in vse se zloži na pravo mesto. Greva v naročje Storžiča, kjer teče doštukani del gorenjske veje Jakobove poti.
Hraše pri Smledniku - Preddvor s Sv.Jakobom je prvi del najine rajže. Prespiva pri camino prijateljici Franceski v Beli. Drug dan spišem zgodbo Camino bejbe. Preddvor- Križe, kjer poiščeva Evo in skupaj odtačkamo del poti z njo in psičko Luno, ki je vajena caminanja. Nato pa z Mojco odvandrava vse do Brezij, kjer se spet duo združi v kvartet in nazdravi.
Lep je ta svet, izjemno lepa pot, stopite po njej, če vam je rukzak drag prijatelj in so oči vajene na rumene znakce.

Osrednja Jakobova pot - Dolenjska smer

Po trinajstih letih je prišel čas za ponovitev, tokrat v precej bolj toplih mesecih kot prvič. Večino poti sem že itak pozabil, tako da je bilo spet marsikaj novega . Zaradi stalnih popoldanskih ploh sva komaj našla štiri suhe dni skupaj, zato sva za začetek naredila Dolenjsko vejo od Bregane do Ljubljane. Primorska veja še čaka na hladnejše dni. Takole nama je šlo …

Dan 1 - Bregana / Kostanjevica na Krki

Pravzaprav sva štartala še nekaj pred Bregano, pri pekarni in kavarni Suban tik ob avtocesti. Jutranji posladki so bili dobra popotnica za kilometre pred nama in takoj je bilo lažje . Začetni žig sva pobrala šele po nekaj kilometrih pri Slovenski vasi. Nahaja se na drevesu in ga zlahka zgrešiš. Nadaljevanje je potekalo nekaj časa tik ob meji, nato pa se je pomaknilo proti Krki. Vmes sta dve okrepčevalnici in sicer ena pri Klunovih toplicah – bar Biondy in druga v Bušeči vasi – bar Jeruzalem, na srečo obe odprti . Pa ni bilo povsod tako. Tudi prenočišča je bilo potrebno skrbno načrtovati, ker je njihov nabor precej omejen. Zato sva prvi dan zaključila v Kostanjevici na Krki, prespala pa v gostišču Žolnir. Tu se dobi dobro kuhinjo in povprečno prenočišče, tudi komarnike bodo morali slej ko prej namestiti na okna.

Dan 2 - Kostanjevica na Krki / Vavta vas

S hojo sva pričela takoj po zgodnjem zajtrku in lovila svežino jutra. A ni trajalo dolgo. Sonce je hitro ogrelo ozračje in pri vzponu na Gorjance nama je bilo že pošteno vroče. Tega sva vajena, zato nama ni bilo hudega. Pol kile zaščitne kreme in široko pokrivalo vse reši . Predvsem pa sva občudovala svet okoli sebe, kot ga lahko vidiš samo peš. Krasno doživetje. Sledil je še spust do opatije Pleterje in nadaljevanje proti Novem mestu. Tam sva naredila edino in zato malo daljšo pavza, nato pa odšla v smeri Vavta vas. Prespala sva v gostišču RaMar, ki ga lahko samo toplo priporočam. Sobe so res na nivoju in za odlično ceno, gostitelj pa izjemno ustrežljiv. V neposredni bližini sta tudi picerija in pekarna, tako da je za prehrano poskrbljeno .

Bravo!!!

Dan 3 - Vavta vas / Stična

Definitivno najtežji dan. Niti ne toliko zaradi številnih kilometrov, kot zaradi soparnega vremena, obilo zelenjave na poti in brez vsake okrepčevalnice. Uradno sta sicer dve, a na ta dan žal obe zaprti. Na srečo sva imela dovolj vode, le vzdušje tokrat ni bilo preveč olimpijsko .

Za začetek sva iz Vavte vasi in preko Straže naredila strm vzpon visoko nad dolino čez pobočja Straške gore. Pot je precej zaraščena, tudi komarji so naju hitro izsledili. Višje naju je senca visokega gozda skrila pred soncem in tako je bilo vse do Doma Frata. Žal je bil zaprt. Sledil je spust v Globodolsko dolino in še en strm vzpon preko Šmavra do Vrhtrebnja. Od tu naprej je del poti tako zaraščen, da sva naredila daljši ovinek po cesti. V Selu pri Šumberku je bila zaprta še druga okrepčevalnica - bistro Brigita, tako da sva nad njimi za ta dan obupala. Kljub vročini sva v enem kosu potegnila vse do Ivančne Gorice, kjer je končno sledil daljši odmor. Prenočišče v samostanu sva zamudila, zato sva prespala tik pred Stično v gostišču Edenski vrt. Cena normalna, izkušnja prav posebna .

Dan 4 - Stična / Ljubljanski grad

Štartala sva še v temi. Prejšnji dan naju je osmodilo kot čevape in temu sva se želela v čim večji meri izogniti. Hitro sva se dvignila nad Stično in se po obronkih gozda čez obe Dobravi usmerila proti Višnji Gori. Tam je sledil postanek, nato pa vzpon proti Blečjem vrhu in Polici. To so najini konci, že mnogokrat prehojeni. Hitro sva bila na Magdalenski gori in čez Orle na ljubljanskem Golovcu. Tu sva bila že skoraj v fotofinišu . Sledil je še spust proti Gruberjevem kanalu in vzpon na Šance v neposredni bližini gradu. Z Grajskega griča sva se spustila v staro Ljubljano in pri Jakobovi cerkvi odtisnila še zadnji žig. Sledil je le še povratek domov, tokrat s pomočjo udobja štirih koles .

Ravno sva dobro zaključila dolenjski del Jakobove poti, že je prišel na vrsto primorski . Seveda sva nadaljevala iz iste točke, kjer sva se takrat ustavila, to je v starem delu Ljubljane. Rumene markacije so naju najprej pripeljale na PST, nato pa na Viču usmerile proti Barju. Čez njega sva hodila ure dolgo vse do Vrhnike, kjer je pot postala le malo bolj razgibana. Tako je bilo vse do Logatca, kjer sva prvič prenočila. Višinski profil prvega dne je večinoma raven, saj sva v 40 km naredila komaj 500 višincev.

Naslednji dan nama je bil bolj pisan na kožo, saj je imel veliko več vzponov in spustov.. Zaradi močnega deževja pred dnevi sva na razpotju tik pred Planino izbrala desno varianto, ki je edina smiselna v primeru poplav na Planinskem polju. Ta se vzpne na hribovje nad Planino in se v vasi Strmec priključi spodnji varianti. Prehodil sem že obe in bi ponovno izbral zgornjo pot. Ta se namreč poleg poplav v celoti izogne tudi hrupni cesti v dolini. Sledil je še spust skozi več vasi proti Predjami in še naprej do Razdrtega. Kaj dosti prenočišč tu ni, zato sva prespala dober kilometer ven iz poti na kmetiji Hudičevec.

Naslednje jutro je sledilo prečenje pod Nanosom v Vipavsko dolino. Ven sva prišla v vasi Podnanos, kjer se da tudi okrepčati. Nadaljevala sva proti Podragi, nato Avberju in Tomaju in že sva bila na italijanski meji. Kot obvezno točko sva obiskala še romarsko svetišče Tabor, kjer sva pritisnila zadnji žig Jakobove poti. Teh je na Primorski veji res veliko, a v nadaljevanju ga nisem več zasledil. Sledil je še pospešen korak proti Opčinam, saj naju je presenetil kratek dan. Tja sva prispela v temi in na srečo takoj našla prenočišče. Prijazen gostitelj nama je celo segrel sobo, čeprav sva žarela že sama po sebi .

Napočilo je zadnje jutro. Za popotnico sva se najprej dobro podprla v gostišču ob glavni tramvajski postaji, nato pa odšla v Trst. Od Opčin naprej je del Jakobove poti neprijetno speljan ob glavni prometnici. Ta del je dobro označen z rumenimi školjkami, pri čemer je potrebno paziti na odcep v desno. Ta zavije na manj prometne ulice in tako je do obale pri Canale Grande. Od tam do cerkve Sv. Jakoba / San Giacomo je še skoraj dva kilometra pešačenja. Cerkev je na hribčku in jo zlahka zamenjaš z bližjo San Giusto, tako da pazljivo tisti, ki boste na pot odšli prvič.

Od cerkve sva se vrnila na obalo in odšla proti glavni avtobusni postaji. Ta je skoraj na isti lokaciji kot železniška. Za povratek domov sva izbrala Flixbus, tokrat prvič. O teh avtobusih na splošno nimam dobrega mnenja zaradi izkušenj z njimi v vsakdanjem prometu, a kot potnika nisva imela pripomb. Avtobus je udoben, sedeži določeni z vozovnico, odhod točen. Flixbus ima na postaji v Trstu rezerviran peron 2, pred vstopom pa voznik preveri QR kodo na vozovnicah. Te je potrebno predhodno kupiti na netu, postopek pa je podoben rezervaciji letala. Tudi cene se precej spreminjajo glede na dan rezervacije, linijo in zasedenost busa. Meni je uspelo dobiti dve vozovnici za vsega 32€, kar je bistveno manj od cene vlaka in tudi hitreje. Prihod v Ljubljano je bil točen in s tem sva v celoti zaključila tokratno pot .