Avgust 2016 ... znameniti vstopni kamin v Via de la Vito je dobil jeklenico in skobe na desni steni, tam, kjer se je včasih prosto splezalo nadstropje više
. Prehod je sedaj veliko lažji kot nekoč in omogoča tudi povratek brez uporabe štrika. Snega na poti vse do vstopa v ferato že dolgo ni več
.
Višje pod previsom so trebušasto steno z jeklenicami opremili že pred leti. Da pa ne bo vse skupaj zvenelo preveč enostavno, naj povem da je ta ferata izpostavljena, poteka v divjem, prvinskem okolju in je na nekaterih delih podvržena padajočemu kamenju.
Od razcepa poti do Vevnice ni omembe vrednih težav. Drugače pa je z zavarovanim spustom iz Vevnice proti Strugu. Ta počasi, a vztrajno propada. Jeklenice so načete, nekje potrgane, marsikateri klin je izpuljen
. Trenutno je prehod z veliko previdnosti možen brez kakšnih posebnih težav.
Nadaljevanje proti Poncam je seveda zgodba zase
. Pot je težko opisati, bolje jo je doživeti. Smer označujejo obledele rdeče pike in možici, varovala so skrajno nezanesljiva, a na nekaterih najbolj izpostavljenih mestih še kako dobrodošla
. Vsi težavni prehodi potekajo po italjanski strani, marsikateri brez vsake možnosti varovanja. Kakšen štrik v nahrbtniku zna komu prav priti. Pot se večinoma drži grebena, zahtevnost je nekje 2. stopnje, na nekaterih mestih z veliko zraka.
Pri spusti z Velike Ponce nič novega. Zgornji šodrovski del označujejo predvsem možici, markacij skoraj ni videti do vstopa v ferato. Ta je že nekaj let urejena, tako da na njej ni težav.
Prečenje grebena od Vevnice do Ponc je vsekakor izjemna pot, ki zahteva celega gornika z kilometražo. Manj izurjene je priporočljivo varovati z vrvjo. Nabere se tudi za 1970 m višincev. Vode na grebenu ni, ljudi tudi bolj malo. Tokrat sva bila na celotni poti sama
.