brele - Zadnja sporočila

Pozdravljeni!
Sem dokaj izkušen poletni obsikovalec gora, želim pa si tudi zimskih vzponov. Imam dereze in cepin, bil pa sem tudi na tridnevnem tečaju o varnem gibanju v gorah pozimi, sedaj pa ne vem kako nadaljevati. Zato vas prosim za vse predloge kam v gore pozimi (začetniške ture) in pa tudi, če bi se lahko komu pridružil na kakšni lažji turi. Morda bi se pridružil tudi kolega, ki pa ravno tako nima zimskih izkušenj (ima pa opremo). Ker sva s Koroške bi bile za začetek najbolj primerne Kamniško - Savinjske Alpe. Hvala že vnaprej in lep pozdrav!

Včeraj uspešno opravili turo na Montaž, čez ozebnik gor in čez lestev nazaj. Bilo nas je 9 in lepši dan bi si težko izbrali. Razmere so bile res odlične, prijetno toplo in tudi snega ni več. Pot skozi ozebnik je res kar precej nevarna, kamenje leti praktično ves čas. Večinoma ga prožijo kozorogi, včasih pa tudi planinci. Na Pipanovi lestvi je bila kar precej gneča, vendar nihče od nas ni imel težav na njej. Problem nastane samo če ti nekje na sredini pridejo naproti trije Italijani, ki mislijo, da so sami na svetu in se ne ozirajo na druge. Ampak je na srečo nekako uspelo srečanje. Po koncu ture bi priporočal še kopanje v Rabeljskem jezeru, saj res paše

Okej hvala. Bomo poizkusili in se odločali sproti. Lp

Torej zimska oprema po vsej verjetnosti ne bo potrebna?

Pozdravljeni!
Mogoče kdo ve, je na poti na Montaž (Findeneggov ozebnik in Pipanova lestev) v teh dneh zapadlo kaj snega, ki bi se lahko obdržal do nedelje? Hvala za odgovore!

Čez vikend uspel pohod s pohodniško skupino Štajga na Kanjavec in Veliko špičje.

1. dan: start zjutraj ob treh iz Mislinje, da bi ujeli prvi avtobus ob 5.30 iz Senožete na Planino Blato. Ko prispemo na parkirišče ugotovimo, da gre prvi avtobus šele ob 6.30, za planince vsaj uro prepozno. Ker ni druge, seveda počakamo, plačamo parkirnino (tudi ta je dvakrat dražja kot pa je podatek na internetu). Avtobus je bil že ob šestih poln, počakamo do 6.30 in krenemo, nekaj jih je moralo na avtobusu stati. Malo čez sedmo zjutraj končno začnemo s hojo proti Planini pri Jezeru in od tam naprej Za Kopico do Hribaric. S Hribaric na Kanjavec in potem po drugi poti nazaj in do Prehodavcev, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Večerja, druženje, karte in petje ter potem zaslužen počitek v bivaku, kjer se da odlično spati. V njem smo bili kar pisana druščina Korošcev, Prekmurcev in tudi Hrvatov. Še zadnja pesem, Lahko noč Irena in potem spanje.

2. dan: vstajanje ob pol šestih in ob šestih odhod v dveh skupinah, manjška skupina direktno proti Koči pri Triglavskih jezerih, večja pa na Veliko špičje. Zelo lepa grebenska pot, še enkrat se je potrdilo pravilo, da je pravi vrh tisti, ki je povsem zadnji. Po 2.30 ure prispemo na zelo razgleden vrh, od koder se vidijo skoraj celotni Julijci. Spust proti Dolini sedmerih jezer je bil malo neprijeten, a vseeno smo preživeli. Okrepčilo na Koči pri Triglavskih jezerih in nato čez Štapce do Planine pri Jezeru in naprej na Planino Blato na avtobus. Pol ure pred odhodom busa nas je bilo tam že 35, ko pa smo krenili je prišlo še nekaj zamudnikov, tako da smo se v dolino odpravili povsem polni,vsaj 15 ljudi je moralo stati. Po končani dvodnevni turi je sledila še osvežitev v Bohinjskem jezeru in vožnja proti Koroški.

Je na grebenski in slovenski še kaj snega? Je potrebna zimska oprema?

Včeraj, 15. 7. 2019 sem opravil z mojo tretjo etapo Slovenske planinske poti. Na poti se mi je pridružil stric Franc. Startala sva pri Križanu pod Uršljo goro ob peti uri zjutraj, ko se je ravno začelo daniti. Na začetku naju je čakalo eno uro hoje po makadamski cesti do Andrejevega doma na Slemenu. Pričakovala sva da bo zaprt, in res je bil. Nisva pa pričakovala, da se ne bo dalo dobiti štampiljke SPP. Pregledal sem celotno okolico koče, štampiljke pa ni bilo nikjer. Sicer za mene ne bo problem dobiti štampiljke, ker sem s Koroške in se lahko brez težav zapeljem ponjo, za koga, ki pa je od bolj oddaljenih krajev pa zna biti to velik minus.
Nadaljevala sva proti Domu na Smrekovcu, kamor sva po zelo lepi poti prispela po malo več kot dveh urah hoje. Bil je čas za prvi sendvič in pivo, koča lepo urejena, oskrbnica zelo prijazna. Po pavzi naju je čakal kratek vzpon na greben Smrekovca in nadaljevanje pod Krnesom do zanimivega vrha Komen. Pot do sem mi je bila zelo lepa in mi je zelo hitro minila. Do Koče na Travniku se je pot malo bolj vlekla, sva pa tam srečala prvega planinca/gobarja. Štampiljka in tudi blazinica je bila pred kočo, ki je sicer odprta le ob vikendih. Po manjšem okrepčilu, sva se podala naprej proti Koči na Loki. Na razgibani poti preko planine Vodole ni bilo posebnosti in malo po 13.00 sva prispela na Loko. Tam je bil čas za kosilo (zelo dober ričet) in osvežitev (pivo ). Spet zelo prijazna oskrbnica.
Po pavzi sva zagrizla proti Raduhi. Na tabli pri koči piše da je do vrha 1 uro in 30 minut hoje, ko pa prideš sto metrov višje pa piše 1 uro in 50 minut. Lahko da je mišljena kakšna druga pot ali pa je prišlo do napake markacistov. V vsakem primeru bi bilo potrebno to popraviti. Do vrha sva v zmernem tempu in rahlem dežju potrebovala 1 uro in 30 minut. Na poti sva srečala dve družini in približno 200 ovc. Na vrhu soliden razgled za bolj oblačen dan in pa štampiljka v zelo slabem stanju. Potem sva se podala do Durc, kjer sva krenila na severno stran proti Grohatu. Takoj pod Durcami je pot potrebna obnove, ko pa prideš do melišča pa postane spet normalno prehodna in je takšna vse do Koče v Grohatu. Tam naju na vratih pričaka listek "Pridem takoj", ker pa je bila ura že 17.00 nisma mogla čakati, ker nisva vedela kdaj bo tisti takoj. Zato sem želel le štempljati, štampiljke pa spet ni bilo nikjer, torej podobna zgodba kot zjutraj na Slemenu.
Čakal naju je le še spust do Rogovilca v savinjski dolini, za katerega pa nisva vedela da je tako "uničujoč". Od začetka se sicer bolj malo spuščaš, bolj kot ne le prečiš pobočja pod stenami Raduhe. Po približno uri pa se prične zelo strm spust, ki ne popusti do doline. In vedno bolj strm je, sploh naprej od kmetije Tolstovršnik. Pot je sicer dobro markirana, je pa slabo shojena, saj (predvidevam) jo uporabljajo predvsem tisti, ki hodijo po SPP. Do doline sva prispela malo po 19.00 in tam naju je čakal prevoz do doma. Ustavili smo se seveda še na zasluženem pivu v Gostilni pod Iglo, saj so noge ob zadnjem spustu res zelo trpele, nato pa smo šli še po avto do Križana in domov.
Za nama je zelo lepa in naporna tura in vsa čast tistemu, ki bo prebral vse, kar sem napisal.

Hvala vsem za odgovore. Ta teden ga bo zaradi temperatur najbrž veliko pobralo, tako da bomo poskusili čez vikend po plezalni. Potem pa poročam o razmerah. lep pozdrav

Pozdravljeni!
Ve kod slučajno kakšne so razmere na poti od Grohata po zavarovani na vrh? Je še potrebna zimska oprema? lep pozdrav

Pozdravljeni!
Pa da še jaz delim svoje mnenje in tudi eno vprašanje. Pred osmimi leti (imel sem 15 let) sem prvič osvojil Jalovec, čez Kotovo sedlo gor, sestopili pa smo proti Špički. Vzpon mi je ostal v spominu kot precej težek, predvsem zaradi krušljive skale, pri sestopu pa ni bilo težav, najbolj mi je v spominu ostal prav ta greben, ki je res še kar ozek, a ni bilo večjih težav. Tako da kar pogumno in z določeno mero spoštovanja. In ker je od mojega zadnjega vzpona na Jalovec minilo že osem let, imam tudi jaz letos poleti osvojiti kralja slovenskih gora. Najbolj me vleče čez Jalovški ozebnik, ne vem pa ali je pot sploh odprta (dobil sem namreč zelo različne informacije). In če je odprta, s katero drugo slovensko potjo v Sloveniji bi jo lahko primerjali? Za odgovore se že vnaprej zahvaljujem in vas lepo pozdravljam!