Ta gora je letos precej v modi, pa sem se še jaz odločil, da jo obiščem.
Trije veterani in mladenka jo mahnemo čez Korensko sedlo (ker je bila pred Kar. predorom spet kolona) in ob sedmih zvečer
parkiramo nad Kalsom.(21. 8.) 20 kilski ruzak me je dodobra namučil in po slabih dveh urah me razveselijo lučke Studl hutte, ki se kar naenkrat pojavijo. Po večerji v posteljo, vendar joj. En gost je imel vključeno okvarjeno motorno žago, prebuditi ga pa ga ni bilo mogoče. Po petnajstih minutah se preselim v sosednjo sobo, kjer je bilo celo noč tiho kot v grobu. Po zajtrku ob 6h štart, hitro se znajdemo na ledeniku, kjer se navežemo. Ker je bila podlaga močno pomrznjena, bi šli komot brez naveze in smo zgubili kar nekaj časa - je bilo pa zadoščeno pravilom
Dober teden star sneg še ni skopnel, tako, da so bile skale že nad ledenikom napol zasnežene, zato je večina pohodnikov nadaljevala z derezami. Pred kočo na višini čez 3500m se je nekaj pohodnikov že martinčkalo. Mi se nismo dolgo zadrževali, saj nas je čakal še zadnji, najzahtevnejši del poti. Zopet si navežemo dereze in z njimi napredujemo tudi po zgornjem, skalnem delu, saj je bil marsikje led. Cel dan je bil sončen, naša gora tudi za trenutek ni bila v megli, ki se je v manjši količini pojavljala daleč okrog nas. Sestop je bil zaradi pretiranega štrikanja nekaj navez precej upočasnjen. Štange v zgornjem in jeklenice v spodnjem delu so brezhibne, ledenik pa je bil zaradi močnega sonca eno samo močvirje. Vračamo se čez Karavanke, kjer pri vstopu ni bilo pred nami niti enega vozila
, tako da na analizi pri Botani v Lahovčah zaploskamo golu Maribora za uvrstitev na ligo prvakov.
Ker nimam zemljevida, avstrijske gore pa bolj malo poznam, pod kakšno sliko žal ne bo podnapisa ali pa bo z vprašajem.