Še nekaj mojih izkušenj z omenjenega vzpona na Mount Blanc v družbi *Voluharjev* ...
Bil sem že precej višje od strehe EU, ampak vedno s postopno aklimatizacijo. Tokrat sem se prvič povzpel tako visoko v tako kratkem času. V enem samem dnevu smo se dvignili iz ljubljanskih 300 m do koče Gouter na višini 3835 m.
Toliko višine v enem dnevu naredi svoje. Kljub solidni kondiciji sem se le redko počutil tako ožet kot tokrat
. In ne samo jaz, celotna ekipa se je komaj privlekla do koče. Naša in še marsikatera druga, ki je prišla za nami. Zvečer je bil že velik podvig povzpeti se iz jedilnice do spalnic v drugem nadstropju
. Nekateri smo imeli glavobole, drugi slabosti, spet tretji so težko dihali. Potihem nihče ni čisto verjel, da bomo naslednji dan zmogli vzpon na goro.
A je šlo … počasi, z nekaj Lekadoli in veliko tekočine. Korak za korakom v navezi. Tam so praktično vsi gorniki v navezi, večina ima lokalne vodnike. Mi smo organizacijo in izvedbo zaupali Tomažu in vse je potekalo v najlepšem redu
. Proti vrhu nas je zajela megla in nam skrila prepadna pobočja grebenov po katerih smo hodili. Morda je bilo še bolje tako.
Pomanjkanje kisika je upočasnilo reakcijske čase, razmišljanje je bilo počasno. Difuzna svetloba je čarala varljive stope. Postanki so bili čedalje pogostejši, vrh vedno bolj oddaljen. Vsaj v naših glavah. Preplezatii je bilo potrebno serak, ki ga nedolgo nazaj menda sploh še ni bilo. MB je poln sprememb. Je območje večnega snega in ledu, ki drsi in se stalno spreminja. Polno je špalten, ki se ob vsakem sneženju skrijejo. Zato nikoli ne hodite izven uhojenih poti.
In končno vrh. Meglen, z neprijetnim ledenim vetrom. Nosimo smučarska očala, voda v mehovih zmrzuuje, tehnika odpoveduje. Tu vladajo popolnoma drugačne razmere kot na naših višinah. Nobenega pretiranega navdušenja ni v naši navezi nad dosežkom, hitro se poberemo.
In še enkrat … korak za korakom sestopamo. Počasi in previdno. Ko ima kdo težave se naveza takoj ustavi. Hitenje se tu neizprosno kaznuje. Preko 6000 smrtnih žrtev že šteje Mount Blanc. Višina, vremenske razmere, neizkušenost, neprevidnost. Še kaj bi se našlo. Kanček sreče je vedno potreben, ne glede na vse kar znaš in zmoreš.
Uspelo nam je, obema navezama
. Še počitek v koči Gouter in spust v sodri in gromu do spodnje koče Tette Rousse kjer prespimo. Prijazna koča je to, čisto nasprotje od Gouterja. Šele tu se počasi zavemo kaj smo dosegli. Veseli smo tega in ponosni sami nase
.
Mount Blanc je pač nekaj posebnega. Kombinacija višine, ledenika, vremenskih razmer in hoje po robu daleč presega običajne zimske vzpone v naših krajih ala Grintovec, ki se ga velikokrat daje v primerjavo. Število tistih, ki jim je bila to zadnja pot neizprosno pritrjuje temu.
Zatorej …. ne jemljite Mount Blanc preveč samoumevnega, a se le odpravite tja gor če se čutite dovolj sposobne.
Srečno vsem, ki se boste odpravili nanj