Monte Coglians / Hohe Warte

Včeraj sva s kolegom splezala ferrato na Monte Coglians, začela sva na izhodišču Untere Valentinalm, kjer se povzpneva do sedla od tam pa proti ferrati, na začetku je nekaj malega snega, ki se ga je dalo prečit brez zimske opreme (zimsko opremo sva imela s seboj) na začetku je kar naporno, ker je stopov malo (jaz sem prejšnji dan še bil na Mrzli gori in direktno po plezalni na Koroško Rinko, povratek Turski žleb) in me je kar malo presenetlo, še malo višje je gladka skala, pika na i pa mokra, nekje na srdini ferrate pot postane lažja, ene 2 snežišča, malo se jih obide, drugače cepina in derez nisva potrebovala, po ferrati s 10kg+ nahrbtnik je drugače kar naporno, sploh pa če spiš samo 3 ure pred tem, na vrhu skoraj brez vetra, samo tja in sem kakšen planinec, sputiva se po južni poti proti Italjanski koči, med potjo so kar strmi spusti, varovala, pazljivo, ampak je dost stopov in oprimkov, nato pa mimo jezera nazaj na izhodišče. Tura je trajala celi dan, jaz sem šel od doma ob 3.30 in prišel domov 21.00 uri, celotna tura 10-12 ur, odvisno koliko si vzameš počitka. Vsekakor se je splačalo obiskat te konce in se bom z veseljem še vračal, toda spočit.
Administr.mi je onemogočil urejanje prispekov, zato ga zbrišem in ponovno pop.dam nazaj.

https://picasaweb.google.com/114400986607884783562/FerrataMonteCoglians2780mKarnijskeAlpe

Naložil sem še velik dodatnih slik.

Slik čuda, ljubitelja pa nikjer .

Po najvišjem vrhu Julijcev(in seveda Slovenije) sem se včeraj lotil še najvišjega vrha Karnijcev. Preko Korenskega sedla in Ziljske doline(po googlemapsu za 15 min krajše kot preko Tolmezza) se pripeljem do Untere Valentinalma kjer parkiram. Od Obere Valentinalma do prelaza mi naporen vzpon popestri kopica svizcev. Iz prelaza se spustim do Wolayerseeja kjer srečam tudi skupino Slovencev, od tam malo sestopim in se usmerim na Spinottijevo pot

Začetek po italijansko označen: puščica za smer narobe obrnjena(nekdo je zraven narisal prav in še dobro da sem imel opis iz hribi.net), nekdo pa je(popolnoma upravičeno) zraven s flomastrom pripisal "Sentiero Atrezzato". Po kakih 5 min melišča se povzpnem po lestvi nato pa po zajlah, ki pa se kmalu končajo. Kar opis na hribi.net zamolči je da je nekje od tretjine poti naprej to več ali manj prosto plezanje, ki pa (po zaslugi izvrstne uporabe naravnih prehodov) ne preseže prve stopnje. Je pa kar izpostavljeno.

Ko pridem na vrh 'ferate' grem naprej po poti. Tu me čakata dve izpostavljeni grapi - čez drugo vodijo stopnice. Potem kmalu pridem do odcepa poti za Coglians. Malo se vzpnem, od stičišča poti s tisto iz Riffugio Marinelli pa se začne mučno grizenje kolen po melišču. V zgornjem še strmejšem delu, niti palice ne pomagajo več, plezanja je tu kljub obetom iz opisa bolj malo - gre zgolj za eno večjo skalo.

Potem pridem do dveh italijanov, njun psiček se začenja besno oglašati zato izvlečem poprov sprej. Italijanka se samo zareži in vpraša: Italiano? Tedescho? Slovenski? Na zadnje vprašanje pokimam. "Nema problema!", se zareži. Seveda dobro ve, kakšen nonšalantni prizvok ima ta fraza pri nas. Za njo ga seveda res nema in še naprej se smehlja, no njen mož pa ko vidi, da z mano ne bo šale, le prime psička in ga prestavi, da grem lahko mimo.

Ker je bil vrh v megli sem šele iz 'ljubiteljevih' slik videl kakšno blazno panoramo sem zamudil. Zgoraj je tudi veliko tablic posvečenih ponesrečenim gornikom. Ker nisem imel kaj občudovati, se po kratki malici začnem spuščati. Tista plezalna skala mi je bila v spustu malo smotana, samo melišče pa zahvaljujoč palicam zelo tekoče. Enostavno drsel sem po njem. Tako sem dokaj hitro prišel do križišča kjer sem se usmeril proti Marinelliju. Pot postane zelo lepa, žal zaradi megle samo slutim kakšne lepe razglede zamujam. Pri Marinelliju vprašam za pot do Plockenpassa. Po poti 146 se potem spustim, grem tudi skozi tisto lepo naravno okno. Po njem se pravi spust šele začne in kar naenkrat že vidim cesto na Plockenpassu.

Ko pridem do ceste, na avstrijski strani vprašam kako se pride do Untere Valentinalma. K sreči je bil tam nekdo, ki je ravno bil namenjen tja z avtom. Pravi naj spijem kako pivce potem pa greva. Tako tudi naredim. Med vožnjo mi pokaže program nekega gorniškega srečanja, ki bo prihodnji teden v Mojstrani z izletoma na Luknjo in Dovško Babo. Ko se pogovarjava o Cogliansu pove da Weg 26er niti ni tako težka... Gotovo jo je že velikokrat preplezal. Pri Plockenhausu mi pokaže kje se odcepi gozdna pot za Untere Valentinalm. S pomočjo te poti bi hodil eno uro od vrha prelaza. Ker pa se je delala že tema bi moral trapati po cesti kar bi bilo še kake pol ure več. Lepo se mu zahvalim, ko me pripelje do avta, sam pa peljem nazaj tokrat čez Italijo in se v Trbižu še ustavim na obveznem sladoledu.

Dan se sicer ni najbolje začel saj po cca 15 min ugotovim da sem pozabil sončna očala. Tolažim se da bo pot do koče Lambertenghi Romanin v senci, pa tudi do vrha sonca na severni strani ne bo prav dosti. Slabše je, ko v koči za čaj ne otipam denarnice v žepu, boljša polovica, ki mi je pripravljala denarce za cestnino jo je pustila na sedežu v avtu!! No, po desni strani prelaza Volaja prečiva 50m nad jezerom do glavne steze in dokaj hitro se znajdeva na prelazu Valentin in malo zatem v ferati, ki je spodaj zahtevna, od stičišča s staro potjo Koban Prunner pa je jeklenica razen par prehodov bolj za markacijo. Na vrhu v jasnem vremenu zvonček pogosto cinglja in oznanaja vedno nove zadovoljne gornike. Sestopila sva po običajni poti do stičišča s potjo Spinotti, od tam pa po slabše označeni poti ki poteka približno po trasi Igorjevih zimskih vzponov do planine Moraretto in do izhodišča pri koči Tolazzi.
Lep dan mi je tu in tam kvarila misel na razbito šipo ali ključavnico, toda nič od tega, denarnica je bila tam kjer je bila pozabljena-na prednjem sedežu vidna iz aviona. Ne vem kaj; ali poln parking ali frekvenca ljudi, ki se giblje tam vse lahko vpliva o da je ostala tam. Vem le da tega ni za preizkušat.

Žal iz fotke ne razberem nič Maja, če bi se videla vsaj dolina dol proti planini Moraretto, sicer pa sem letos že bil gor, bolj me zanima Valentinova dolina zadaj za Cogliansom .

Pozdravljeni

Prosim za informacijo od koga, ki je že hodil na Monte Coglians iz avstrijske strani (Plocken Haus) mimo Untere Valentialm in Lambertenghi Romanin (mimo ferate) na vrh in nazaj po italijanski strani mimo Marinelli na sedlo passo Croce Carnico. Zanima koliko je še hoje iz italijanske nazaj na avstrijsko stran.
V vsakem primeru imam pred sabo poleti še ogledno turo pred vodenim pohodom planinskega društva.

Hvala vsem in planinski pozdrav
Matjaž Bohinc

Tole je pa precej zmedeno. Plochenhaus ni izhodišče za Valentinovo dolino, Lambertenghi Romanin je italijanska koča od katere je možno po poti Spinotti po italijanski strani na vrh Cogliansa. Če bo voden izlet, boste verjetno tudi imeli prevoz, zato ne vem zakaj bi s prelaza peš hodili nazaj na izhodišče na spodnjo Valentinovo planino. Res bo treba na ogledno turo, da bo vsaj malo predstave o tistih koncih.

Če prav razumem bo druščina, ki jo bo vodil bohincm naredila točno isto turo kot jaz(glej zgoraj). 'Mimo ferate', razumem kot da se bodo povzpeli na Valentintorl in dol do Wolayerseeja potem pa po Spinottiju na vrh. Opis te poti je tudi na tem portalu. In iz vrha do Marinellija. Če se ne motim je do Plockenpassa od tam potem še kake 2 uri.

In da, iz Plockenpassa(passo Croce Carnico je italijansko ime za isti prelaz) je dobro imeti prevoz nazaj do Unterevalentinalm(glej tudi zgoraj moj opis). Torej z avtom(tudi kombijem, verjetno pa ne z avtobusom) se da do Untervalentinalm, nazaj grede pa vas to isto vozilo pobere na Plockenpassu. Ali pa seveda z dvema voziloma.

Zemljevid v malo večji velikosti, začetek poti je bil na Avstrijski strani.

http://shrani.si/f/1m/iW/2P9jTOnh/1/dsc02989.jpg

http://shrani.si/f/1/Bu/1za5LZjl/1.jpg

Pozdrav

Hvala "ljubitelj gora", ker je na povezavi http://shrani.si/f/1/Bu/1za5LZjl/1.jpg zelo lepo označeno, kar sem iskal.
Ker še nisem bil tam je moj predhodni opis verjetno res zmedeno napisan. Prav iz tega razloga grem na ogledno. Bomo pa z osebnimi vozili, tako, da bo najboljše, da se vrnemo na isto izhodišče. Hvala.

Predlagam izhodišče kočo Tolazzi, ker ne gre ravno za kratek planinski izlet, ampak za dolgo visokogorsko turo. LG jo je sicer brez težav opravil, ampak skupina bi imela lahko konkretne težave - nočitev v eni izmed koč.

Nočitev bo v vsakem primeru. Časovna rezerva mora biti tako vedno, skupina pa tako ali tako napreduje počasneje kot posameznik ali majhna skupinica.
Hvala za vaše nasvete. V avgustu pa ogledna za boljšo predstavo in in lažjo predstavitev pohodnikom.
Lp Matjaž

No, mi smo opisano turo opravili v enem zamahu, z zelo dobro uhojeno skupino. Vmes smo se povzpeli še na Rauchkofel.

Je pa od Marinellija debeli dve uri do Plockenpassa, vmes je tudi še en vzponček skozi ogromno okno, ki pa je lepo zavarovan.

Je pa tura res precej dolga in spanje vsekakor priporočljivo. Sploh na kakšnem meni zelo romantičnemu Marinelliju.

lp d

Poletje brez snega je treba izkoristiti.
Do Colline je iz Medvod 195 km. Iz Colline do koče Marinelli dve uri, ravno toliko do vrha. Nazaj se da hitreje. Danes sva z vrhom samevala, jutri bo zanesljivo drugače.

https://plus.google.com/photos/113334581701584163856/albums/5925738021254753745

Koča Wolayersee se zjutraj zbuja ob 7.00, no, takrat je mogoče dobiti kavo in zajtrk. Umivalnica, nove sanitarije, topla voda in tuš... po naše navajeni skoraj ne veš, kaj bi z vsem tem komfortom počel. http://www.wolayerseehuette-lesachtal.at/
Včeraj smo se vzpeli na Rauchkofel (objava tam), danes na gospodov nas čaka prvak Karnijcev. Začnemo ob obali jezera proti dolinici med obema vrhovoma, kjer smo hodili že včeraj. Sledimo oznakam za Rauchkofel in Valetintörl, na vratcih je tudi s tablicami označen odcep za Hohe Warte. Je pa odcep tudi že prej, le slabše opazen. Preden smo se vzpeli na sedelce je na desni odcep za severno steno, treba pa je pogledati malo desno dol, na velikem balvanu je tablica. Sledi vzpon proti melišču, kjer se razcepita obe poti. Levo še malo preči melišče naša današnja pot, imenovana Prunner-Koban, starejša, prvotna pot po severni steni, naravnost gor pa gre pot 26iger (26.lovskega bataljona), novejša, bolj ojekleničena, ne vem pa koliko odstopa po zahtevnosti, saj po njej nismo šli. Obe sta označeni s črno piko na smerokazih. Na melišču pod vršno steno se združita v eno. Prunner-Kobanovo pot zaznamuje precej proste plezarije, čeprav se na nekaterih delih pojavi tudi jeklenica. Težko jo primerjam s kakšno od naših poti. Bolj je zahtevna od Mrzle gore, daljša od nje, čeprav bistveno manj krušljiva. Smer je označena z rumenimi puščicami, je sledljiva, možno je poiskati tudi kakšen svoj prehod, mislim pa da enke nikoli ne preseže, morda je kje na robu z 2. Zahteva pazljivost, saj je zlasti preden stopimo na zgornje melišče občasno posuta z drobirjem, nam pa je dodatno pot popestrilo tudi nekaj cm snega po poti, ki pa ni bil pomrznjen. Je pa bilo za spolzko skalo čisto dovolj. Tudi prečenje po melišču do stika z potjo 26iger je bilo sneženo. Ko se poti združita se jeklenica kar kmalu začne neprekinjeno. Pot tudi tam še zahteva sem in tja malo razmisleka in iskanja oprijemov ali stopov, a ni zelo težka. Kljub mrzlemu vetru na severni strani je bilo na južni toplo, pogledi z vrha pa prelepi. Vršaci, ki so mi slabo poznani, pa kakšen znan vmes, tam daleč zadaj tudi Očak, pa Viš in Montaž, tu bližje pa od znanih le Peralba. Za več še ni bilo priložnosti... Po polnjenju duše in teleščka se spustimo po južnih meliščih in prečimo do koče Marinelli, ki ni nič počivala, ampak je bila v sončnem popoldnevu polno zasedena, nato pa po poti mimo sirarne Morareeti direktno po stopničkah v čakajoči avtobus. Prelepa dvodnevna tura PD Medvode, 13 nas je bilo, kraji, kamor je in bo še vleklo srce.

No, čakal sem eno konkretno izkušnjo iz te poti tudi na tem portalu ker tudi mene mika. Praviš 'težja od Mrzle gore'. Nisem še bil na njej ampak kar govorijo o njej, hmmmm. Slišal sem da je na Koban-Prunnerjevi treba preplezati en zelo dolg odsek II-. Da je manj krušljivo je seveda za pričakovati saj so to Karnijci ono pa KSA.

Ali se morda lahko primerja s SZ grebenom Gartnerkofla? To sem preplezal in je podobna pot, nezavarovana in tudi vse v prvi stopnji morda ključno mesto dvojka. Ali je bil sneg nov ali od stare zime(rad namreč ostane še poleti na tej poti, sedaj pa je bila še obilna zima).

Hvala za odgovore!

Primerjave z Gartenkoflom ti ne morem dat, ker tam nisem bila. Nima pa tale Pruner nikjer dvojke, vsaj meni se ni zdelo. Kakšen malce neroden prehod, ali pa si včasih sam neroden. Zahteva pa pozornost, tudi pri orientaciji. Saj tudi Mrzla gora ni noben bav bav. Kot povsod je treba gledat pod noge in ni ravno prva gora na katero se gre, ko začneš. Res sem iskala primerjavo, a je pri nas ne najdem. Vse pri nas je nekoliko bolj razčlenjeno ali pa bolj krušljivo. Nič bat, kar pot pot noge. Sneg na poti je bil od zadnjega sneženja.

SZ greben Krniških skal je kratek sprehod, Coglians pa ima severno steno v kateri si 2,5 do 3 ure, kar je bistvena razlika. Sicer pa imaš odlično zavarovano plezalno pot 26.lovski polk, ki je bila že večkrat opisana, tako, da nekih večjih težav ne bi smelo biti, je pa seveda pot za ustrezno pripravljene, v spodnjem delu rabiš tudi moč v rokah. Brez težav se vzpon preko severne stene lahko naredi v enem dnevu z izhodišča pri privatni koči Tolazzi.

Samo, da ne bo koga zavedlo: SZ greben Krniških skal(Gartnerkofel) je morda za Igorja sprehod, sicer pa plezanje nekje do I+, ključno mesto II-. Je popolnoma nezavarovan(včasih so baje bila neka varovala), je pa lepo markiran. Je resda krajši(1,5 ure, sprehoda od tega pa komaj za kake 15-20 min.)

Kdor se hoče na Krniške skale sprehoditi naj gre po normalki iz zgornje postaje sedežnice.