Bavški Grintavec

Je v planu za urediti v letosnjem letu.

To je pa lepa novica

Če slučajno kdo od odgovornih tole bere. Mogoče bi bilo vseeno na mestu da se na obeh vstopnih točkah za pot pod Pelci od sedla Kanja do poti pod Špičko namontira opozorilno tablo da ne gre za lahko markirano pot kot je označena na zemljevidih temveč za neko zahtevno "označeno" brezpotje. Pred leti srečal nekje na sredini prestrašeno družino iz tujine. Več kot očitno se jim ni niti sanjalo kam so se odpravili. Imeli so pa zemljevid z označeno stezo. Sva jim predlagala da se obrnejo in gremo skupaj pod Špičko pa so rekli da ni šans da gredo nazaj. No saj tud naprej ni bilo nič lažje sam tega še niso vedeli..

Ta pot je markirana, a orijentacijski težka ker je neuhojena, kot kaže Daaam označeno brezpotje. Vendar tehnično zahtevno ni, a kljub temu na tabli pod Špičko je trikotnik. Pot je krasna!
Moje vprašanje pa je bilo: ali je res pot na B. Grintavec iz Bavšice na novo markirana in označena v celoti?

Tole je z YT, lani, ne vem pa kateri del poti.
https://www.youtube.com/watch?v=1lvKQcJeePA

Jaz vem, hvala!

Pot z zavetišča pod špičkom gre na prvem križišču dol na zahod se hodi po visokih travah in med rušjem prideš do konja in do velike markacije verjetno zbledela jo greš proti jugu v hrib in zajedo prideš na vrh te čakajo trave visoke samo ucvri jo naravnost proti zahodu na nekam delu boš na planino zapotok tam se da priti dol ali pa naprej proti sedlu kanja

V petek (21.6.) sem bil na vrhu po tehnično najlažji poti iz Soče. Alternativ v zadnjem času ni veliko, če upoštevaš zaporo poti prek Kanjskega prevala, ostane samo še varianta iz Bavšice po grebenu prek Malega Grintovca, ki pa je videti zelo malo obiskana. Žal je malo obiskan tudi sam vrh, pa ne samo zaradi težavnosti. Žig je popolnoma obrabljen, knjiga pa polna, zmečkana in vsa plesniva počiva v omarici. Ampak tale prispevek pišem predvsem zaradi žalostnega stanja poti. Oznako "planinska pot" si pravzaprav zasluži samo spodnji del od Soče do Lemovja, zadnjih nekaj sto metrov pred Lemovjem je celo vzorno pokošena v širini metra in pol. Res hvalevredno in prijazno. Prav tako tudi studenček nad Lemovjem. Gor grede prijetna osvežitev, nazaj grede ga pa sanjaš že od vrha. Od Lemovja do Planine nad Sočo še nekaj časa kar gre, predvsem skozi gozd, kjer se pot zlepa ne zaraste. Na prečnem delu, približno zadnjih 200 višinskih metrov, pa se začne boj s travo, grmičevjem in zlasti klopi. Tudi kako kačo boste srečali (jaz nisem nobene strupene), ampak to nima dosti zveze s stanjem poti. Na odprtih delih je pot, ki večinoma že tako ni širša od 20 cm, skoraj popolnoma zaraščena. K sreči je edina in se v strmini ne da zaiti. Ko se po zaraščenem pašniku med šopi visoke trave, skritimi skalami in vmesnimi luknjami prebijete do Planine nad Sočo, ste na pol poti. Druga velika prijaznost na poti je tamkajšnja lovska koča s klopco, ki nudi nekaj sence in prijetno zavetje. Tu se ponovno napršite s sredstvom proti klopom, ker jih je res veliko (od velikih do majhnih, zaradi redkega obiska pa so sestradani in vas komaj čakajo). Od lovske koče gre pot naprej po nekdanjih pašnikih, pa skozi gozd in nato ruševje. Spet ista zgodba, človek bi si najraje od lovcev sposodil sekirico in posekal odvečne veje, ki bodo v nekaj letih skromno stezico popolnoma skrile. Doslej nisem omenil markacij. Sveže niso, vendar nimam občutka, da bi jih bilo premalo ali da ne bi bile vidne. Vendar pa se s potjo očitno že vsaj 10 do 15 let ne ukvarja nihče in počasi bodo tudi te markacije do konca zbledele, pa bo na ta zanimivi vrh moč priti samo še po zahtevnem brezpotju. Blizu 2000 m dosežemo rastlinsko mejo in tam se razmere spremenijo, pa ne na bolje. Sprva lepo speljano in nadelano pot so brezobzirni "drsalci" in nato tudi naravna erozija uničili do neprepoznavnosti. Namesto v preudarno speljanih okljukih torej napreduješ proti skalnemu prehodu pod vrhom naravnost navkreber po drsečem grušču. Videti je, da je neka brihtna glava celo označila te navpične "bližnjice" z rdečimi črtami in tako legalizirala uničevanje poti in narave. Podobno kot na začetku je pot vredna svojega imena samo še na zadnjih 100 višinskih metrih pod vrhom. Skratka, narava je čudovita in vredna ogleda. Planinska zveza, pristojno društvo, občina, turistične organizacije in gostinci pa bi lahko temeljito premislili, ali jim je v interesu, da hodijo v hribe samo najbolj zagnani, trmasti in vzdržljivi. Taki namreč ne plačujemo za drage apartmaje in kosila v Bovcu, Soči in Trenti. Tisti, ki to počno, pa si soška korita, slapove in muzeje ogledajo v dveh dneh, potem pa gredo naprej. In gledajo Bavški Grintovec, Rombon, Kanin in druge vrhove, iz doline, ko jo z avtom ali motorjem prevozijo v pol ure.

Ne vem sicer, v kakšni povezavi so “dragi apartmaji in kosila v Bovcu” z BG. Očitno prostovoljstvo le ne deluje tako, kot nas prepričujejo.
Na zadnji turi v Avstriji je bila 8 ur dolga pot zgledno urejena. Srečala sva tudi možakarja, ki je že v jutranjih urah 2 uri daleč iz doline s težko motorko obrezal par sto metrov debelih borovcev, ki se meni sploh niso zdeli preblizu poti. Pa verjetno ne kot prostovoljec.

Na take vrhove, kjer imaš 1800+ višincev strmine brez koč, tako ali tako hodijo/mo samo najbolj zagnani. Turistične organizacije že sedaj abolutno PREVEČ reklamirajo gore in nosijo lep delež odgovornosti, za praktično vsakodnevno reševanje turistov, ki niti slučajno niso dorasli potem, na katere se odpravljajo. PZS se pri teh stvareh, če ne gre za Transverzalo, "modro distancira" in ostane še edino pristojno PD. In le to ima pač premalo markacistov.

Sem nekaj časa nazaj pisal v eni drugi temi...v naslednjih desetletjih ali morda že letih bo izginilo precej poti (oz bojo postale neoznačene ali celo brezpotja). Premalo je cenjeno delo markacistov, ki v svojem prostem času zastonj vzdržujejo poti. Zato pa jih je vedno manj.

Ta dogma, da je oglasevanje turisticnih agencij glavni krivec za vse, se mi zdi vsecna, ker gre meni to tudi na zivce. Ampak a se je kdaj kriticno razmislilo o tem? Jaz ne bi podcenjeval dosega druzabnih omrezij v kombinaciji z orodji za prevajanje in iskalniki.

Izhajam iz tega, kako sem na nekaj izletih v tujino ki primarno niso bili hribovski, poiskal predloge za kaksen obstranski trip v tamkajsnje gore. Cisto mimo promocije. Pa nisem najbolj vesc interneta. Folk ki si zeli miru in odmaknjenosti bo nabasal na objave, ki oglasujejo 6 ur hoje, lepe fotke, imajo se rdece crte vrisane ("in se ne mores zgubit"), navigacija in locus maps in gremo. Koliko je preseka med takim pristopom in delovanjem turisticnih organizacij, nimam pojma, ampak, sori za anglesko frazo: "Correlation is not necessarily a causation".

Del promocije si hoces/noces tudi ti s svojo blog in facebook prisotnostjo. In mi s tem forumom. Tudi to pomaga vlec promocijski voz naprej, morda na obronkih a vendarle - tako kot si mi pomagamo s FB, redditom, ali s cimerkoli kar nam pride pod roko takrat ko gremo v tujino za katero nimamo virov.

S tem ne mislim da si ti kaj kriv, ampak dajmo se zazret v dejstvo da so odprte informacije na spletu, ki jih najde iskalnik, zastonj promocija, ki nabija procente turizmu. Zato me velikokrat zaboli, ko vidim objavo s stotinami lajkov, ki vsebuje stavek "upam da ti konci ostanejo za vedno mirni", na neki taksni skali ratajo taksne izjave komicne, mar ne.

Prav imaš, vsi ki objavljamo smo (so)odgovorni za večji obisk gora Debata, kaj je primerno za objavo se na hribi.net vleče že od kar stran obstaja. In vedno se bo. Priznam, tudi sam se večkrat sprašujem, če je neka stvar primerna. In, vsaj ko gre za brezpotja, je ba fbju podanih manj informacij kot na hribi.net. Ker nekako rečunam da je tu bolj izkušena populacija. Kogar stvar resno zanima, pa mora tako ali tako prebrat. Ampak ja...se zavedam, da ogromno ljudi ne bere in se odloča na podlagi slikic...

Kar se pa turističnih agencij tiče (glavni poudarek mojega prejšnjega komentarja je sicer bil na premalo cenjenem delu markacistov), sam poznam par primerov "slabe prakse". Mi je celo enkrat en turističen delavec priznal (ne bom o imenu/agenciji), kako se je posipal s pepelom ko je videl, koga so pravili v gore. Ideja je bila, da turist nekaj plača agenciji, ta pa ga opremi z zemljevidi in napotki za pot...nek način "samovodenja". Do "obžalovanja" pa je prišlo, ko se je na Kredarici zavedel, kakšnim "papučarjem" so prodali svoj "aranžma".
Sej vem...po eni strani je precej podobno družabnim omrežjem, po drugi pa...je malo razlike, če to delaš za denar

Po eni strani jadikujete, da poti niso dovolj vzdrževane, moti pa vas tudi, da so brezpotja dobro obiskana. Kdo bi vas razumel.
Kaj ni cilj vsega, da čimveč ljudi hodi v gore. In če imajo radi brezpotja, zakaj bi jih skrivali. Saj v visokogorju “brezpotniki” napravijo manj škode kot nadelovalci poti. In tudi drugačen odnos imajo običajno do gora.
Seveda pa nekatere moti, da ljudje pohajkujejo po “skritih” predelih. Imeli bi jih radi samo zase, čeprav niso lastniki.

Je kaj snežišč na poti? Ima kdo mogoče kako bolj svežo informacijo glede razmer?

Pot iz Soče popolnoma kopna. Tudi severna stran je izgledala tako.

Hvala lepa

1. 11. 2024. Iz Soče sva šla.

Darinka, a mogoče veš, če je žig na vrhu?

Nisem bila pri križu, ker sva se ustavila nekoliko prej. Tam je malo prostora in prepadno na severni strani. Kar se spomnim od lani je žig bil gor. Razen , če ga kdo ni odnesel. Glede stanja poti, pa sedaj ko so trave nizke nisva imela z Maksijem nobenih težav s sledljivostjo. Ja ruševje bi res bilo treba malo požagat. Klopov ni bilo na spregled. Markacije pa so vse obledele. Le tam v gruščnatem delu preden prideš v žleb so lepo vidne . V žlebu pa tudi. Ko sva bila na vrhu je prišel v bližino kozorog. Kar en čas je bil tam. Lahko sproži kakšen kamen, ki je nastavljen na polici. Pohodnik , ki je prišel gor za nama , je prvi odšel dol. Midva sva počakala da je prišel iz žleba , da ne bi sprožila kakšen kamen. Kdor bo hodil, je tura kondicijsko zahtevna, čeprav sploh ni težka. Midva sva si lepo razporedila čas. S hojo sva pričela petnajst do sedmih zjutraj in bila pri vozilu ob šestnajsti uri. V svetlem. Tisti studenček nad Lemovjem pa je zlata vreden.