No, pa sem jo...obdelala tole Begunjščico po dolgem in počez
. Zaradi obilice drugih, bolj interesantnih in zaželjenih vrhov, sem jo dala kar nekaj časa na stran
, a za danes je bila rezervirana že po vračanju iz Triglava minuli torek.
Start seveda na Ljubelju. Parkirišče kar precej prazno, le tu in tam kak avto. Začuda...in prav je tako
. Nato pa kar v smeri Prevale...čez Bornove tunele. Ki so prav zanimivi. No, vsaj zame so bili, saj sem se tu podila prvič. In seveda, prvič pustijo največji vtis
. Prijetna potka naju počasi pripelje do koče na Prevali. Osebje je bilo gostoljubno in ustrežljivo, eden iz domačinov pa izredno zgovoren in prijazen. Tako smeha in dobre volje ni manjkalo
. Po skodelici čaja jo mahneve naprej. Kar do Robleka...Ves čas nama je kdo sledil
...pa sprva na to sploh ni nič kazalo. V glavnem, občasno strma pot preči eno zaplato novozapadlega snega-prečenje ne povzroča težav, bekice-haha, predvsem ena, nama sledijo, a ne dolgo, potem pa počasi pridrviva do Roblekovega doma
. Obisk je seveda kar precejšen. Nekaterim je bil to cilj, večini pa samo vmesna postojanka. Tu posrebava porcijo odličnega čaja in pehtranko, nato pa korajžno naprej. Proti vrhu polno blatu zaradi topljenja snega
. Ni ga veliko. Povzroča pa težave pri sestopu, pa še to samo zaradi blatu, saj so skale na vsakem koraku precej spolzke. Vrh, tako kot celotna pot, ne ponuja ne vem kako izjemnih razgledov
...žal.Vrha Stola nisva uzrli, šele ob sestopu proti Zelenici sva imeli moč opazovati Vrtačo obsijano s soncem. Dolgo časa nas je na vrhu cel kup, nato ostaneva sami...z kavkami...ki so, za razliko od ostalih, kar potrpežljive
...in skoraj domače...Neverjetno, kar nekaj jih mi je jedlo iz rok
. Previdno sestopiva do razpotja, nato pa še proti Zelenici. Pot je izjemno prijetna, a je bila zaradi spolzkosti in blata potrebna na nekaterih mestih velika pazljivost-hvala bogu za nekaj vej borovca. Od tu je bil razgled na Vrtačo čudovit. Nekje na sredi melišča, po katerem potek zimski pristop, je nekaj snega...ne predstavlja težav. Tudi Koča pri izviru Završnice ima nekaj obiska-vsaj slišati je bilo tako. Po 2h sestopa pristopicava na Zelenico
. Koča je res lepo urejena...kapo dol. Po vpisih v vpisni knjigi vidim, da je bilo obiska na okoliških vrhovih precej
. In prav je tako. Sledi še prijeten sestop do izhodišča.
Spet je za mano čudovito preživeta nedelja. Begunjščica me je po 20ih
letih spet videla. Super duper
.