Po zavarovani poti: Ceria Merlone in delu Anite Goitan;
od Špika Hude Police(2.420m) nad Pecolom do Koštrunovih Špic(2.502m) nad Viško planino
oziroma od koče Brazza do koče Corsi in v Jezersko dolino/Rabeljsko jezero
(razmere 12.8.2018)
Imen vseh Špikov in vrhov ter vseh škrbin in špranj v gorskem grebenu med Montažem in Višem (ki sta v splošnem planincem bolje poznana), si verjetno ne boste zapomnili, četudi jih naštevamo z italijanskimi in z našimi imeni, zagotovo pa si boste zapomnili izredno lepo razgledno in drzno speljano visokogorsko pot, ki je ponekod tudi dokaj zračna, na nekaterih delih (zlasti pri vzponih in spustih med policami) tudi z lastnostmi ferate. Pot je sicer označena, vseskozi dobro sledljiva, tudi zaradi precejšnjega obiska, so pa Ita belordeče oznake že precej obledele. Na poti Ceria Merlone povečini hodimo malo pod grebeni oz. številnimi vrhovi gora iz južne strani, po neštetih skoraj vodoravnih policah, pa gor in dol med njimi med 2.200 in 2.500m, ponekod tudi čez sam vrh in zagotovo si boste na tej poti zapomnili idilični bivak Luca na vrhu Špika nad Nosom (2.531m), srečali in videli pa boste tudi veliko kozorogov.
Čeprav pot Ceria Merlone skrene malo pod vrhom Špika Hude police (Cima di Terrarossa, 2420 m), v desno proti vzhodu, smo se vseeno povzpeli tudi nanj, potem sledijo Špik nad Tratico (Cime Gambon, 2405 m), Špik nad Nosom (Foronon del Buinz, 2531 m), Špik nad Špranjo (Modeon del Buinz, 2554 m) in se strmo spusti v škrbino Forca de la Val, kjer se greben Poliških Špikov konča, a mu takoj sledi meni še lepši in tudi zahtevnejši del poti Ceria Merlone - kar vrtoglavo prečenje ozkih polic v južni steni Nižjih vrhov (Cime delle Puartate, 2436 m) in Špice v Planji (Punta Plagnis, 2411 m), do škrbine Krni dol (Forcela del Cregnedul). Na nekaj Špikov, Punto Plagnis in Vrh nad Krnim dolom smo se med prečenjem tudi povzpeli.
Iz Škrbine Prednje Špranje, kjer se pot Ceria Merlone zaključi z zavarovanim spustom (povečini opremljenim z jeklenicami) iz Nižjih vrhov (čez njihovo severno vzhodno stran), pa se iz te strani navzgor začne pot Anite Goitan, tukaj - iz Škrbine Prednje Špranje sledi zelo strm “zelen” vzpon skoraj do predvrha Koštrunovih špic in potem še sorazmerno enostavno na prvi normalno pristopni vrh (s križem) ter za pogumne zelo zahtevno (II-III) na drugi vrh (ni varoval, ni bilo opaziti nobenega klina za spust z vrvjo). Z vrha Koštrunove vojaške trdnjave potem sledi tudi sorazmerno udoben sestop do Mojzesove škrbine oz. Škrbine Zadnje Špranje, kjer se zapusti Anite Goitan in se potem navzdol sestopi na kočo Corsi in naprej v Jezersko dolino/Rabeljsko jezero.
Pot je razmeroma dolga, poleti če sije sonce tudi zelo vroča, zahteva dobro psihofizično kondicijo, od Pecola do Viške planine, ni nikjer vode. Kje tako pot začeti, ali na Pecolu ali na Viški planini, je stvar okusa in odločitve (če se pripeljete iz Bovca ali Trbiža, je logična naša izbira smeri poti, da se vsaj zjutraj z avti ne izgublja časa), vsekakor pa je za tako prečenje grebenskih gora priporočljivo postaviti dva avtomobila (enega na začetek in drugega na konec poti).
Pot in varovala/jeklenice (povečini so tanke in manj debele kot smo navajani pri nas) so v sorazmerno dobrem stanju, z izjemo na enem delu (nekje na južnem delu Nižjih vrhov), kjer sta iz stene iztrgana klina, ki držita zajlo, je pa to mesto spodaj dokaj prepadno in potencialno nevarno za zdrs (na sliki 23 spodaj).