Pozdravljeni moji dragi soforumaši!
Ne vem, kako je z vami, ampak jaz imam tale forum zares rada. In prav žalostno in težko gledam in berem, kako se teme, ena za drugo, iz dneva v dan smetijo… z očitki, zafrkavanjem, posmehovanjem, hvalisanjem itd… Podobno kot je napisal že @funnyboy… redko se oglašam v takih debatah, tokrat vendarle…
Za razliko od nekaterih, meni na kraj pameti ne pride, da bi se pritoževala, ker mi ni dovoljeno iti iz matične občine ali da bi kršila omenjeni odlok. Predvsem zaradi tistih ne, ki so v tem trenutku v neskončno slabšem položaju, kot sem sama. V mislih imam predvsem zdravstvene delavce, trgovce, pripadnike civilne zaščite, vse, ki so zaposleni v podjetjih, ki obratujejo dalje. Oni so tisti, ki so vsakodnevno izpostavljeni možnosti okužbe, posledično tudi njihovi domači. To so šele skrbi!!! Ne pa to, da v tem trenutku ne moremo na Viševnik ali kamorkoli drugam. In da nam bo morda zaradi tega padla kondicija, da se nam bo poslabšal čas vzpona itd… In obenem mi ne pade na pamet, da bi bila zavistna do tistih, ki živijo v bolj »hribovskih« občinah… Tudi če bi tam živela, se ne bi podajala v visokogorje, niti ne na zaprte planinske poti… verjetno ni treba, da pojasnim, zakaj ne. Malo več empatije v teh časih marsikomu ne bi škodilo. V zemljo bi se udrla od sramu, če bi zaradi lastnega egoizma in posledično zaradi morebitne nesreče (vemo, da se dogajajo tudi najboljšim) posteljo na intenzivni negi zasedla nekomu, ki se je okužil z virusom in je v kritičnem stanju. In dodatno obremenila reševalce, zdravnike in ostalo medicinsko osebje…
Razumem občutek potrebe po gibanju, ker natanko to čutim tudi sama… in če gre res le za potrebo po gibanju, vas sprašujem… poznate razno razne potke in stezice, ki jih imate morda nekaj sto metrov za domačo hišo? Morda ne vodijo na dvatisočake, morda vam za hojo po njih nihče ne bo ploskal in čestital in stiskal všečke, a verjemite, zadovoljijo potrebo po gibanju. Mi je kar nerodno priznati, ampak jaz sem Ljubljančanka od rojstva. Zadnjega četrt stoletja živim »lučaj« stran od Šentvida (nad Ljubljano). A v življenju do danes še nisem bila na Šentviškem hribu. Danes prvič. Začetek ene od stezic je recimo 200 metrov za domačo hišo. Prekrasno traso sva prehodila, in res se nisem mogla načuditi, kako lep svet imam tako rekoč pred domačim dvoriščem. Ali pa včeraj… kar dolg sprehod (skoraj 13 km) sva naredila ob Savi… čudovita pot! Za eno tako podobno, sva se dobri dve leti nazaj peljala skoraj 200 km daleč do izhodišča…
Tudi jaz ne morem marsikam, kamor si želim. Že v bližnje Polhograjce ne. Peš bi lahko prišla do njih v slabi uri, a kaj, ko bi se že kaj kmalu znašla v sosednji občini. Ali pa primer Šmarne gore… Neskončno rada jo imam, tako rekoč pred nosom, a kaj, ko smo dva dni nazaj, ko smo jo obkrožili po Poti svobode, da bi se izognili vrhu, ugotovili, da smo vmes stopili še malo v občino Vodice in malo v občino Medvode…
… Uuups, ne bomo več…
Uh, verjamem, da sem že predolga in da marsikdo ni prišel do konca tega pisanja… ampak vseeno… v vsaki, še tako hudi stvari, se najde nekaj dobrega! Poiščimo to! Bodimo hvaležni za to, kar imamo, namesto da žalujemo za tistim, česar nimamo! Raziščimo našo bližnjo okolico in odkrijmo kaj lepega, česar do zdaj nismo poznali! Bodimo veseli, da smo (zaenkrat) zdravi. Zaradi vseh, ki v teh dneh garajo, spoštujmo odloke in prepovedi, ne pa da jih kršimo njim v posmeh… In za božjo voljo, ohranimo ta forum prijazen in berljiv… zavoljo nas vseh, ki na njem iščemo informacije in zavoljo obeh administratorjev, ki ga (so)ustvarjata…
Srečno vam želim in ostanite zdravi! Gore bodo počakale!