Spomladi, med prvim valom, so me ukrepi neprijetno presenetili, tudi prizadeli, zdelo se mi je preveč... Opis kake ture na teh straneh med časom zapore v občino me je spomladi zbodel, kak komentar celo prizadel... Sedaj, med drugi valom, pa se mi, tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, se oproščam izrazu, sladko jebe za vse skupaj. Pazim nase, pazim na druge, sem obziren tudi tam in takrat, ko se srečujem s tistimi brez maske in to na manj kot meter razdalje. Slutil sem kam pluje barka in se na to pripravil. Vem, da me bodo gore počakale, kot so me spomladi ali kot so me pred leti po prometni nesreči, vem, da bom vse tisto, kar sedaj ne smem ali ne morem, z veliko žlico potem in ta potem niti ni tako daleč. Ko nas življenje preizkuša, je v prvi vrsti pomembno, da ostanemo človek - če bomo zmogli to, bomo zmogli še marsikaj, ne samo drugi in morebitni tretji val...