Nisem organizator, nikoli bil, kljub temu, da sem večkrat dobil to oznako. Bil sem na večini protestov v zadnjem desetletju, od prvih v Mariboru, ki so odnesli Kanglerja in njegove radarje, pa na protestih v parku Zvezda pred leti, ko je policija prvič uporabila top, takrat še starega, tudi na shodu desnice sem bil, kar nekajkrat na Prešercu ob petkih, pa na Trgu Republike. Kot opazovalec, fotograf, video snemalec, poročevalec sva s solzilcem že kar na ti.
Običajno nekje ob robu spremljam dogajanje. Se ne vmešavam, ne provociram, nisem pred megafoni, mikrofoni, ne nosim transparentov, ne vzklikam gesel.
Da ne bom narobe razumljen. Seveda imam svoje mnenje. Tudi pokomentiram situacijo, bodisi online, bodisi s sogovornikom na trgu, ulici, cesti. Hodim naokoli z odprtimi očmi, včasih solznimi zaradi solzilca, našpičenimi ušesi, ki jih večkrat nafilajo sirene, oglušujoč zvok helikopterja, eksplozije, troblje.
Protesti so osnova. Bistvo demokracije. Podpiram vsakega človeka, ki gre na ulico. Tudi, če se z njim ne strinjam. Ker je zapustil varno zavetje kavča in zaslonov. Vstal je in šel. Se javno izpostavil. Na glas povedal svoje mnenje. Za razliko od mnogih, ki so glasni samo za tipkovnico.
Ker hoče, da se nekaj spremeni. Ker ni zadovoljen. Ker ima dovolj.
Konec disclaimerja.
Danes sem se s kolesom vračal iz centra. Vsak dan se peljem čez Trg republike. Tokrat razumljivo bolj počasi, cik cak mimo protestnikov. Se ustavim, prisluhnem govorcem, čez nekaj minut pritisnem pedala in se poizkušam prebiti po Slovenski proti Viču.
Ostanem zagozden med ljudmi na eni strani in oklepnimi enotami policije na drugi. Umaknem se ob rob ceste in spremljam dogajanje. Tako kot mnogi ostali, ki so šibali iz nakupov, pili kavo v bližnjih lokalih, odhajali iz služb. Pisana druščina, od starejših gospa, videl sem tudi mamico z vozičkom, pa do šolarjev, ki so zmedeno opazovali dogajanje. Običajni mestni popoldanski vrvež je dobil novo dimenzijo.
Neobičajno policijsko konjenico, renčeče policijske pse, glasen policijski helikopter nizko nad mestom, do zob zaščitene in oborožene policijske želvake. Med ograjami in policijskimi kiblami, ki nažigajo svoje sirene. V daljavi vidim, da se približuje še vodni top.
Pizda, iz mirnih protestov je v nekaj minutah nastalo fakin' vojno stanje. Metanje solzivca v hrbte, v mimoidoče, odrivanje vseh po spisku, močan curek vode usmerjen v vsakega, ki je bil tam. Vseeno, ali je protestnik, ali je ata z vrečko iz Hoferja, dijak ki čaka na bus, ki je obstal v zastoju bog ve kje. V centru mesta totalen kaos.
Povsem nepomebno v tem trenutku je kdo je za PCT in kdo ne, kdo je cepljen in kdo ne, kdo podpira katero stranko, ali protestira ali se le ni pravočasno skril.
Janez Janša in njegova klika več ne izbira sredstev. Vseeno mu je za narod. Briga njega ustava, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo.
A kar seješ, tudi žanješ. Slovenec dolgo upogiba svoj hrbet. A tudi hrbet enkrat poči. In takrat Slovenec udari. In kogar zadane, tisti se več ne pobere.
Kot je dejal Matija Gubec, vodja kmečkih uporov v srednjem veku - gospoda izgleda velika samo dokler narod kleči.