Včeraj pa na izlet vseh izletov, "za dol past" bi rekla, pa ne bi pretiravala
.
Cuel de la Bareta, v tem času prekrita z rumenimi preprogami cvetja, sicer skromne višine, a dosega mogočnost razgledov kot najvišji veljaki.
Meni prej nepoznani vrh, pa sem vseeno v začetku leta na spisku načrtovanih izletov PD Šk.Loka zapisala dva klicaja. Da ne bi spregledala slučajno.
V ta divji svet globokih sotesk, razdrapanih grap in slapov (Rio Galandin, Rio Fontanis, Rio Cadramazzo)smo se podali iz vasi Patoc. Vzpenjali smo se nad temi grapami, katerih globino smo lahko le slutili, včasih jih previdno prečili, ali pa si pogasili žejo ob njihovih vodah.
Poglede so pritegnile tudi strme stene, ki so se bočile nad nami, zrli na ostre grebene ali pa smo občudovali lepo raščene borovce, ki so se nagibali tudi prav na robu strmih odsekov. Vračali pa smo se po poti št.619, ki je še malo nazaj slovela kot podrta in težko prehodna. Včeraj pa se je izkazala kot slikovita pot, ki nam je omogočila globoke poglede v soteske, svet tolmunov in slapov.
Na vrhu pa kot v pravljici. Najbolj me je pritegnila panorama od Montaža do v nebo kipečih vrhov Juvetov, svet divjine, kot sem zasledila v sicer bolj redkih zapisih. Kulisa gora, ob kateri ti zastane dih, podoba, ki vznemirja in ne moreš, da jo ne bi občudoval, te enostavno začara.
Tura za dušo
!