Cuel da le Barete

Hvala, miri. Nisva mogla od nikjer dobiti informacij o stanju poti, pa sva šla kar sama pogledat...

Jože, res lepe slike

Že nekaj časa me je zanimalo stanje ene lepših krožnih poti v Karnijskem predgorju po obširnem požaru nekaj let nazaj. Pri tem imam v mislih vzpon po poti 619 iz Cadermazza na Cuel de la Bareto in sestop po poti 620 v čudovito vasico Patoc.

Omenjena pot 619 iz Cadermazza do Beretke je trenutno vzor vzdrževane poti ( stanje Oktober 2018 ). V celotni dolžini je pokošena ( 1200 višincev ) in očiščena vsakršne navlake !!! Neverjetno. Taka je vse do odcepa na Baretko, prepredeno z ogromnimi rovi iz WW1. Naprej proti Dunji je pot 619 resnično opuščena in temu so verjetno namenjene rahlo zavajujoče oznake na začetku v Cadermazzu.

Nadaljevanje proti Patocu po poti 620 je večji izziv. Požar je pustil globoke rane, ki se ne bodo zacelile še desetletja. Erozija pospešeno načenja čudovito pot, ki skoraj vodoravno preči prepadna pobočja. Zaenkrat je prehodna brez posebnih težav, a vsako močnejše neurje lahko korenito spremeni situacijo. Po vsej verjetnosti bo zaradi izrazite izpostavljenosti in erozije v bližnji prihodnosti opuščena. Ni za vrtoglave.

Omenjeno prečenje je namenjeno gorskim sladokuscem in trenutna situacija omogoča nepozabno doživetje. Veliko veselja na poti

Izhodišče za Cuel de la Bareto ... 46°25*32.4" N 13°19*00.7"E

Priporočljivo izhodišče za celotno krožno pot ( info na ZS ) ... 46°24*33.0" N 13°18*41.7"E

Mislim, da se v zapisih s tega področja pogosto oglasim z istim komentarjem, pa vendar se bom spet - to so Julijci, ne Karnijci ;-)

Res, to so Julijci...
Pa taj bagijev opis je zares čudovit, tudi slike! Čudovito! Čestitke!

Bagi, je taj kritični (opožarjeni) del poti med razcepom pod Bareto in vasi Potok dobro označen? Na novoj karti Tabacco (Canal di Ferro iz leta 2018.) ga ni več...
Drugo, je mogoče skrajšati pot pred iztekom v dolino Bele na desno, direktno v smeri Cadermazza, ne da bi se šlo v Kluže?
Hvala!

@bbugari1... pot 619 je uradno opuščena in je ni več na seznamu vzdrževanih poti ... http://www.cai-fvg.it/sentieri-cai-fvg/settore-6-alpi-giulie/
Resnično stanje je seveda tako, kot sem ga opisal. Do sedla malo pod Beretko je 619 odlična pot, naprej proti Dunji ni več sledljiva. Celotna opisana pot, vključno z 620 pa je lahko sledljiva in solidno označena. Zaiti je praktično nemogoče .

Prehoda direktno v Cadermazz ne poznam, niti nisem nikjer zasledil kakšen viden odcep. Je pa na priloženem zemljevidu označena prečna potka. Veliko vprašanje je njeno sedanje stanje. Odcepila naj bi se tik pred edinim mostičem, ki preči Rio Patoc. Kasneje bližnjica zagotovo ni več mogoča zaradi globoke soteske potoka in strmih pobočij nad dolino.

@bbugari1 - po tej stezi, ki je vrisana na karti (ki jo je zgoraj priložil bagi), sva midva skrajšala sestop nazaj na izhodišče lani konec oktobra. Steza je precej dobro sledljiva, ponekod malo "podrta", na enem ali dveh mestih celo zavarovana z ohlapno jeklenico... Prilagam nekaj fotk za lažjo predstavo.

Lepa tura Bagi,čestitke! Sam sem to turo par let pred požarom opravil v kar nekoliko podaljšani izvedbi.Startal sem na planini Pecol in po Vii alta 621 prečil do nad vasi Patoc
kjer sem nadaljeval proti Cuel dela Bareta po poti št. 621 do križišča kjer se pot povzpne do sedla pod Bareto.Obiskal sem Bareto in imel namen sestopit v Dunjo po poti št.619 katera se v Dunji priključi na pot št.651 in se po dolini Dunje vzpenja do Rudnega vrha.Žal mi je ta del preprečil velik podor,ki se je zgodil par dni prej in sem se vrnil do križišča kjer sem sestopil do Cadramazza in po opuščeni železnici nadaljeval do Dunje in po dolini Dunje do odcepa za Strmo peč.Tu sem ob rečici prespal in se naslednji dan povzpel po ferati Norina na Strmo peč in sestopil do avta na planini Pecol.Lepa tura,noro divji ambijent,neverjetne lepote v samoti in divjini...Podor me je sicer prikrajšal za lep košček divjine in mi podaljšal mojo turo.Žal danes že pokojni Igor Zlodej je tisti del z podorom kmalu potem poskušal z nasprotne smeri in se kar namučil,da je prišel skozi-od takrat naprej se ta del poti ne vzdržuje več.Jaz sem za to turo potreboval mislim da skupaj 26 ur in mi ostaja v spominu kot ena nalepših divjih tur na tem koncu Julicev,toplo priporočam vsem ljubiteljem samote,in divje lepote,žal ne morem nič fotodokumentirati.
Na tej turi mi je padel v oko čudoviti vrh med Clapadorijo in Rio Saline,Jof di Miez,no tega sem obiskal dve leti nazaj-kraljevska tura!!! Lep pozdrav in varen korak,Sly

Hvala bagi, hvala GITA!

Kaj pa kaj o tem, kako se je "baretka" znašla v karnijskem predgorju Kaj sodi v Julijske in kaj v Karnijske Alpe in njih predalpski svet je dokaj enostavno:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Karnijske_Alpe

P.S.
Imenitna tura, čestitke

Po več kot petih letih v torek ponovno tu gor; tokrat sva začela z državne ceste blizu Kluž. Pot 619 iz Cadramazza lepo prehodna in označena bolje kot večina steza na Kaninu-na naši strani se razume. Enako je na stezi 620 pot zlahka sledljiva in lepo prehodna skoraj do forcelle Galandin. Posledica velikega požara in erozije so novonastale številne ozke grape, 4-5m široke v strmem grušču. Tam si zdrsa ni za privoščit, saj prstaneš v vznožju Sflamburga. V spominu mi je ostala uživaška hoja od tu naprej do Patoka, a temu zdaj ni več tako. Posledice erozije so vidne vsepovsod, bori so praktično v celoti usahnili. Divja podrast in mestoma trava počasi preraščajo stezo, tu in tam nagrmadeno podrto suho drevje... Prihod v Patok pomeni pravo sprostitev in še drugi daljši postanek, saj tudi tam- tako kot na vrhu, ni moč kar mimo. Sestopala sva v smeri Kluž in pred mostičkom ( ko steza že zavija v levo-mosta se od tu še ne vidi) zavila desno par m gor. Stezico se bolj voha kot vidi a po par m je vidna roza sled-ostanek barve na kamnu. Pozor po 5min je razcep teh"stezic"-na borovcu je edina rdeče-belo rdeča markacija na kov ploščici. Tu se drživa levo in kmalu po strmem pobočju nad AC pri tunelu prideva na kolesarsko stezo.

Ko se malo nagledaš domačih gora, te firbec in vtisi drugih slej ko prej pripeljejo v Zahodne Julijce. Vršaci s planine Pecol so za marsikoga logično nadaljevanje, a kaj se skriva za široko steno Montaža in kako mogočna je njegova podoba z druge strani, nad Dunjo, da je tako začarala poeta Kugyja?

Dobro uverturo v ta bolj kot ne samoten in zelo divji svet ponuja prav planotast vrh Cuel de la Bareta oz. Baretka in čeprav je na samem repu Julijcev, lahko s svojo višino (1.522m), (ne)zahtevnostjo, sprotnim raziskovanjem in postopnim spoznavanjem okolja pomeni nov začetek.

Na sami poti do Baretke se v dveh mesecih od zadnje objave in tudi prejšnjih ni kaj dosti spremenilo. Malega počivališča ob cesti 2km pred Klužami in malo za mostičkom prek reke Bela ni težko najti, ko ga prečiš in zaviješ desno pa se kmalu usmeriš v breg po označeni in zgledno vzdrževani poti 619 v ozko sotesko potoka Cadramazzo. Strma, divja in kar ozka je razumljivo v senci, vendar se po mulatjeri s pogledi na slikovit potok in strmali na njegovi drugi strani hitro vzpenjaš do razpotja, kjer desno zavije pot v vasico Potok. Tu bomo šli krožno nazaj, do vrha je sicer še pol ure širše in bolj položne poti. Malo pod vrhom nas končno poboža sonce, sam vrh z mizo, klopco in zanimivim obeliskom pa ob ostankih žičnice in topniške utrdbe zvrtane pod celotnim vršnim delom ponuja res čudovite razglede na vse štiri strani. V daljavi kraljuje Montaž in že malo bolje razumem Kugyja. A ne le Montaž, desno si navdušen nad Strmo pečjo, levo nad veduto Naborjetskih gora, od vrh Dunje do Poldašnje špice, na drugi strani sta Lopič ter markantni Zuc dal Bor v Karnijcih, naposled pa še najbližje občuduješ divji in težko prehoden svet Jovetov. V sončnem in toplem vremenu je vse skupaj idila, načrti za naprej pa lažje skovani.

Vrnemo se do stika s potjo 620 proti vasi Potok (2h) in če je bila nekoč to trasa za gorske romantike in sanjače je zdaj bolj po meri pustolovcev. Predhodniki so dobro opisali situacijo, na večini delov proti vasi je dobro biti previden (sploh ob podoru pri prečenju potoka Fontanis), saj erozija tudi s pomočjo požara med nekoč mogočnimi bori pospešeno načenja položno panoramsko pot nad prepadnimi pobočji pod Sflamburgom. Ne glede na to je vredno narediti krog nad globokimi prepadi in kjer se pot zajeda v mnoge grape in grapice, sploh proti koncu zaradi slikovitega Potoka, nad katerim se pne lična cerkev. Ob strugi potoka Potok sestopimo proti Reklanici, malo pred mostičkom pa z malo pozornosti najdeš tisti odcep v desno, ki precej skrajša pot nazaj po kolesarski stezi. Ta del poti je sledljiv brez težav, tehnično brez posebnosti, vmes sta dve jeklenici. Kdor (zunaj sezone) išče samoto in nekaj novega, bo najbrž navdušen nad čudovito in mestoma divjo turo v tem odmaknjenem svetu.

slika 26 , tam kjer je beli avto je zadnjic tako dišalo po polenti da padeš , hvala za nasvet odcepa pred mosticku ker sem se prav vprašal kam pelje .

sobota, 9.7.2022

Vzpon sem opravil iz Cjadramaça, sestopil pa v Patoc in nekaj nižje po bližnjici do izhodišča. Pot od izhodišča do vrha b.p., od vrha oziroma razpotja pod njim do Patoca pa obupna podrtija. Že takoj za potokom Fontanis je težko udeti pot, saj je vse podrto, tudi sorazmerno izpostavljeno, naprej proti Forci Galandin pa ponekod poti sploh ni več. Z veliko mero previdnosti sem sorazmerno varno zmogel vsa podrta in izpostavljena mesta, pomagal sem si z vsem, kar mi je prišlo pod roke: veje, trave, pečine, ki se niso majale in podobno. Tudi od Force Galandin do Patoca je pot mestoma zaraščena in slabše sledljiva, ni pa več nevarnosti zdrsa. Bližnjico do izhodišča sem zlahka udel, nekaj pred mostičkom se desno v breg odcepi lepo vidna stezica, ki te hitro pripelje do podrte grape, kjer je v pomoč jeklenica. Nadalje pot ni težko slediti, ponekod je kaka markacija na drevesu, drugje rdeča packa na skali (bolli rossi). Navkljub podrtiji se mi je tura zapisala globoko v spomin, saj so tod romantično divji konci, kakršnih je vse manj in manj.

https://tubojan.blogspot.com/2022/07/cuel-de-la-bareta-iz-cjadramaca.html

hvala Bojan, sedaj vidim stanje bližnice ker od lanskega potepa sem ostal radoveden

Ve kdo kakšno je stanje na prečenju od Patoca do Barete?

Stanje verjetno ni boljše kot pred letom dni, prej obratno, zima je zagotovo storila svoje, nekaj neurij v zadnjem letu takisto. Vrh vsega moraš vsa podrta mesta prehoditi dvakrat, če se na Baretko odpraviš iz Patoca, torej dvakrat zavestno tvegati, da ti bo zneslo preko

Preverjeno včeraj, standardna krožna tura Cadramazzo-Bareta-Patoc-Cadramazzo.
V Cadramazzu je še zavajajoča oznaka, ki kaže tudi na Patoc in Raccolano, kot da je pot normalno prehodna. Prav tako je na križišču pod Bareto še vedno smerokaz za Dunjo, čeprav te poti ni več, prav tako smerokaz za Patoc, čeprav je pot ukinjena (res, obstaja oznaka da je ta pot neprehodna).
Od tega križišča pod Bareto do prečkanja potoka Fontanis je pot čudovita in lahka, tja treba iti in ob potoku v divjem okolju piti čisto vodo.
Na drugi strani potoka je malo težji vzpon (še težji bi bil sestop), potem pa gre pot dolgo časa "normalno", tudi ko pride v požarišče.
V nekem trenutku sem mislil, da bom takoj prišel do Forcelle Galandin, pa so se začele hude težave, ker je treba pred škrbino premagati več zemeljskih plazov zapored.
Ko sem se na škrbini ustavil da bi fotografiral, je nekaj metrov pred mano in nad menoj prišlo do hudega plazu skalovja. Če se ne bi prej ustavil...
V bistvu je ta del poti res SMRTNO NEVAREN in ga odsvetujem, pa tudi po Forcelli Galandin je več nevarnih mest.
Nato sem se spustil do Patoca in po bližnjici (ki ima spet nekaj težavnih mest) nazaj do avta na SS 13.
Fotografije ne prilagam, ker so iste kot pri soimenjaku.

Romantična lepotica v nepopisni divjini med Reklanico in Dunjo. Pristop po 619, sestop po 620 - slednja pot je označena kot sentiero inagibile, kar napotuje, da previdnost in mačja hoja nista odveč. Kljub temu in morda ravno zaradi tega je to svet, ki te ne pusti ravnodušnega, prej nasprotno ... v glavi se že rišejo novi načrti za nova raziskovanja...

Več ob slikah...