V torek je bilo kar nekaj objav in večina se jih je začela takole: »Danes sem izkoristil/a še zadnji lep dan v tem tednu…«. No, verjetno so mislili »zadnji sončen dan«, kajti lepi dnevi še kar trajajo…po svoje lepi ali na poseben način lepi.
Danes kaj veliko nisem pričakovala…kvečjemu eno poledenelo »avtocesto« do vrha, meglo, oblake, po možnosti še veter, pa me je vseeno nekaj vleklo gor. Mogoče »ženska« intuicija
…
Ko se pripeljem sredi dopoldneva v Brezje nad Tržičem me je pričakalo vse kaj drugega: 5-10 cm novega puhca in sneženje, samo en avto na parkirišču, pa še to sta bila dva sprehajalca psa, ki sta odpeljala, medtem, ko sem se preobuvala. Tako je že na izhodišču kazalo na pravo zimsko pravljico…ki je potem tudi res bila…brez sonca, brez modrega neba, brez razgledov, ampak vse prekrito in pobeljeno z novim snegom, samotno (ja, na Dobrči samotno, si predstavljate!
), samo tiho naletavanje snežink, od barv pa v glavnem samo siva in bela…za moj okus veličasten in nepozaben ambient… ko si v tišini sam s seboj in daš mislim prosto pot… in ne slišiš ničesar, še svojih lastnih korakov ne v svežem snegu…
En pohodnik me prehiti še pod vzletiščem, rečeva besedo ali dve o vsej tej lepoti, tudi njemu je všeč in gre naprej. Na nekoliko strmejših delih je pod novim snegom malo spodrsavalo na spodaj poledeneli podlagi, zato se odločim, da ne bom šla po direktni na vrh, ampak naredila malo bolj položen ovinek prek Lešanske planine. Ko pridem na vzletišče, ugotovim, da se je očitno tudi predhodnik odločil enako, ker je proti planini vodila čisto sveža, globoka gaz. Super, si mislim. Ampak gaz ni dolgo trajala…
na križišču poti za Lešansko in Bistriško planino ugotovim, da je zavil po cesti v dolino, proti Lešanski planini pa je ostalo vse nedotaknjeno. Hm…nazaj se mi ne ljubi, zagazim v sneg, kar bo pa bo, si mislim. Do planine gre super, čez planino gor je napornejše, ker se mi predira tudi spodnja starejša podlaga, ko pridem nad planino je pa spet bolje. No, od tam do vrha pa tako ni več daleč….Nazaj je pa po direktni kar letelo
.
Na povratku srečam gospo, po videzu sodeč, je že precej v letih. Počasi in vztrajno premaguje strmino. Ko se spogledava, zagledam eno samo veselje in iskrice v očeh. To mora biti eno toplo, prijazno bitje, si mislim. Vstaviva se in poklepetava. Koliko življenjske radosti je bilo v njenem glasu in koliko žara v njenih besedah, ko se je veselila lepote današnjega dne in miru in spokojnosti narave. Občudovala sem jo in si zaželela, da bi se tudi jaz v njenih letih še lahko tako veselila lepih trenutkov v naravi.
Ampak zaenkrat upam, da še ta teden ujamem še kak tak prekrasen dan…