Skoraj po natanko treh letih sem se v prijetni družbi spet podal v ta divji svet pred Logarsko dolino.
Kot ponavadi sva začela pri Klemenšku. Golarjeva in Strevčeva peč sta že bili obsijani z jutranjim soncem, midva pa sva do prvega slapa še uživala v jutranjem hladu. Presenetila naju je količina podrtih dreves v kanjonu. Klub temu sva se kar lepo prebila do slapov, ki so bili zaradi obilo vode eden bolj veličasten od drugega.
Ob prvem slapu je veliko podrtega in sva morala malo bolj naokrog kot običajno. Zato sva prišla nazaj višje njega, se spustila nad njega in uživala ob pogledu nanj in na srednji slap nad nama. Tudi plezanje ob srednjem slapu nama je lepo šlo. Tudi na začetek tega sva zlezla. Za nad tretji pa sva se seveda varovala. Iz tistega rova pri debelem boru je tako mrzlo pihalo, da sem misel zlesti vanj kar opustil in raje splezal raztežaj do konca. Sledila je prečnica, ki je bila sodeč po Nežinem komentarju precej adrenalinska. Sem pa tokrat našel novo lažjo kombinacijo stopov.
Vzpon na razglednik nad slapovi je še vedno ok. Povišal pa se nama je utrip pri sestopu z njega na škrbino pod njim. Pri sestopu v kanjon sva spet iskala prehode med podrtimi drevesi. Sem mislil, da bo v kanjonu kaj bolje, ampak ni bilo.Zato sva se na Golarjevo peč začela vzpenjati precej prej kot običajno.
Nekje na sredini vzpona je imela Neža nezgodo, ki je na začetku zgledala kar hudo, a se je po oskrbi izkazalo, da bova lahko nadaljevala s turo. Na robu kanjona na Golarjevi peči sva uživala v divji naravi. Na drugi strani kanjona je mama koza varno vodila njenega kozlička po srhljivo izpostavljenih poličkah v ostenju Strevčeve peči, pri cerkvi Sveti duh pa so medtem brezkrbno uživali turisti.
Prijetno je bilo nadaljevanje po grebenu Golarjeve, malo manj pa sestop v kanjon zaradi mokrih tal. Dolgo sva se ob bučanju slapov, ki izginjajo v mnogih ponvicah kanjona, hladila v mrzli vodi Globovška. Neža odrgnine, jaz kolena.
Vzpon na Strevčevo peč nama je lepo šel. Me Neža nekje na grebenu vpraša, če je kaj kač tu gori. Kot iz topa sem ji odgovoril, da ne, saj še nikoli nisem nobene videl. Še ne minuto pozneje pa spet čujem njen vzklik. Janez, kača! In je res bila. Lep mlad modras. Sedaj vem, da kače tam gori so. Tudi Strevc nama je imel o tem kaj povedati. Že kar pošteno pregreta sva uživaje stopila na vrh Strevčeve peči. Srečna, da nama je uspela ta lepa zahtevna tura, sva si čestitala in skoraj zaplesala od veselja.
Odlične domače dobrote pri turistični kmetiji Srevc pa so bile ob prijetnem pogovoru z gospodarjem lep zaključek ture.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez