Golarjeva peč

Čestitam za najtežji kanjoning v Štajerskih krajih

pika, v resnici je še lepše kot zgleda na slikah. Boš morala enkrat v živo probat.
cico, res je zelo naporen ta kanjoning, ampak doživeto odtehta ves napor.
Mi je na Javorci pred dnevi nekdo povedal en pregovor, ki mi je dal misliti: vse kar zgradimo pustimo, vse kar doživimo odnesemo s sabo.
Hvala obema.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golt, Janez

Janez, pa se ti kaj šajna, kako so prišle
postrvi tako visoko? Isto je v Srnjakovih
kotlah v zatrepu Šokata, kjer je postrvi
naselil stari Srnjak,katerega je vnuk
Tomo Križnar! Drugje nad slapovi nisem
videl rib! Lep pozdrav!
Pregovor je pa res zadel bistvo bivanja!

cico, postrvi sta po mojem vedenju naselila tja gor Potočki Peter in en njegov kolega že pred mnogo leti. Onadva sta tudi "kriva", da so na Olševi spet mufloni. Si mi pa že tolikokrat omenil Srnjakove kotle, da so na prioritetni listi.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golt, Janez

Predvčerajšnjim v kanjonu potoka Globovšek. Spodaj sva občudovala slapova, potem je sledilo plezanje nad njima in seveda lovljenje postrvi v srednjem ravninskem delu. Eden bolj, drugi manj uspešno. Premagovanje grebena na Golarjevo peč je bilo kljub hudi pripeki zaradi čudovitih razgledov prav uživaško. Z vrha Golarjeve sva sestopila nazaj v kanjon, se tam ohladila v potoku in za finale še po grebenu na Strevčevo peč. Tam je Andrej opravil skrivnosten klic, katerega pomen sem potem videl pri Strevcu. Takoj, ko sva se vsedla, so že bili na mizi štruklji in to zelo dobri. Tu naju je čakal Andrejev avto, ki ga je pripeljal gor že dan prej. Tura je bila krasna in spet bo nekaj lepih spominov.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

Skoraj po natanko treh letih sem se v prijetni družbi spet podal v ta divji svet pred Logarsko dolino.
Kot ponavadi sva začela pri Klemenšku. Golarjeva in Strevčeva peč sta že bili obsijani z jutranjim soncem, midva pa sva do prvega slapa še uživala v jutranjem hladu. Presenetila naju je količina podrtih dreves v kanjonu. Klub temu sva se kar lepo prebila do slapov, ki so bili zaradi obilo vode eden bolj veličasten od drugega.
Ob prvem slapu je veliko podrtega in sva morala malo bolj naokrog kot običajno. Zato sva prišla nazaj višje njega, se spustila nad njega in uživala ob pogledu nanj in na srednji slap nad nama. Tudi plezanje ob srednjem slapu nama je lepo šlo. Tudi na začetek tega sva zlezla. Za nad tretji pa sva se seveda varovala. Iz tistega rova pri debelem boru je tako mrzlo pihalo, da sem misel zlesti vanj kar opustil in raje splezal raztežaj do konca. Sledila je prečnica, ki je bila sodeč po Nežinem komentarju precej adrenalinska. Sem pa tokrat našel novo lažjo kombinacijo stopov.
Vzpon na razglednik nad slapovi je še vedno ok. Povišal pa se nama je utrip pri sestopu z njega na škrbino pod njim. Pri sestopu v kanjon sva spet iskala prehode med podrtimi drevesi. Sem mislil, da bo v kanjonu kaj bolje, ampak ni bilo.Zato sva se na Golarjevo peč začela vzpenjati precej prej kot običajno.
Nekje na sredini vzpona je imela Neža nezgodo, ki je na začetku zgledala kar hudo, a se je po oskrbi izkazalo, da bova lahko nadaljevala s turo. Na robu kanjona na Golarjevi peči sva uživala v divji naravi. Na drugi strani kanjona je mama koza varno vodila njenega kozlička po srhljivo izpostavljenih poličkah v ostenju Strevčeve peči, pri cerkvi Sveti duh pa so medtem brezkrbno uživali turisti.
Prijetno je bilo nadaljevanje po grebenu Golarjeve, malo manj pa sestop v kanjon zaradi mokrih tal. Dolgo sva se ob bučanju slapov, ki izginjajo v mnogih ponvicah kanjona, hladila v mrzli vodi Globovška. Neža odrgnine, jaz kolena.
Vzpon na Strevčevo peč nama je lepo šel. Me Neža nekje na grebenu vpraša, če je kaj kač tu gori. Kot iz topa sem ji odgovoril, da ne, saj še nikoli nisem nobene videl. Še ne minuto pozneje pa spet čujem njen vzklik. Janez, kača! In je res bila. Lep mlad modras. Sedaj vem, da kače tam gori so. Tudi Strevc nama je imel o tem kaj povedati. Že kar pošteno pregreta sva uživaje stopila na vrh Strevčeve peči. Srečna, da nama je uspela ta lepa zahtevna tura, sva si čestitala in skoraj zaplesala od veselja.
Odlične domače dobrote pri turistični kmetiji Srevc pa so bile ob prijetnem pogovoru z gospodarjem lep zaključek ture.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

Zelo lepa tura, samo tista prečnica nad slapom je pa izpostavljena. Kljub temu, da jo je le nekaj metrov, je tistih preveč
lp

Janez, to je bilo divje!
Prečnico sem še ponoči sanjala pa tisto skalo tudi...
Ampak je neokrnjena narava, razgledi, Tvoja družba odtehtala vse!

Eni pa znate uživat!
Čudno, da Janez ni šel bos
Lep pozdrav

Hehe se je preobul takoj, ko sva prišla na vrh prej je bilo pa preveč razmočeno

Golarjeva peč 11.8.2022:
Tokrat na Golarjevo peč po povsem neznanem terenu. Parkiral sem na običajnem mestu blizu mosta pred Klemenčo žago v Logarski dolini.
Že po kakih sto metrih sem z gozdne ceste za Čelo zagrizel v res hudo strmino brezpotja med Golarjevo in Jamnikovo pečjo. Prostrana gozdnata strmina z ozkimi melišči spodaj se je višje ožala v vse bolj skalnat malo poraščen teren. Plezanje po tem je bilo prav prijetno. Zgoraj se vse skupaj zlije v grapo iz katere nisem vedel ali ima zame še možen izhod. Zato sem se držal kar ostenja Golarjevi peči, ki me je po lepih prehodih spustilo na njen rob. Zgoraj je veliko podrtega drevja posledica vetrolomov. Pri vzponu na Golarjevo sem zato sledil gamsje stečine ob samem robu, ki so me lepo pripeljale na njen vrh. Z njega sem pokukal v kanjon Globovšek in se spomnil na dogodivščine v njem. Na drugi strani sta dva uživala na Strevčevi peči. Razgledi so bili res izjemni in taki vse do konca ture.
Z Golarjeve peči na Jamnikovo mi je orientacijsko šlo kar dobro. Na začetku me je pot vodila po čudovitem smrekovem gozdu idealnem za gobe, potem po malo manj lepih posekah vse do vzpona na Jamnikovo peč. Vzpona je samo nekaj deset metrov, je pa sestopa z Golarjeve toliko več. Po moje blizu 200vm. Sedenje na Jamnikovi je bilo prav omamno. Čudoviti razgledi v vse smeri, še posebej v Logarsko dolino.
Sestop je bil kar napet, saj nisem vedel kaj me čakaj spodaj na koncu grebena. Spodaj je greben postajal vse bolj pokončen a je ponudil lep zaključni sestopni prehod. Mi je kar odleglo, da se mi ni bilo treba v res hudi pripeki vračat nazaj gor in potem daleč naokoli na skoraj isto točko. V grabnu spodaj sem naletel na lepo sotesko po kateri teče tudi voda iz Kisle vode.
Iz grabna sem se potem moral povzpeti do vlake po kateri sem sestopil v dolino. Tudi žgoče sonce ni moglo preprečiti uživanja med sestopom, ki je ponujal razgled na vso razsežnost Jamnikove, Golarjeve in Strevčeve peči. Tako sem dobil tudi idejo kako lepo povezati vse tri v eno turo. Najbrž bom spet kmalu v tistem koncu.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez