Goličica 2101 m

Včeraj na Goličico od cestarske bajte. Pozen štart, šele ob 11h, a je bil prostor za parkiranje pred rampo vseeno prazen. Dan čudovit, sončen, pot izdatno omožičena. Možici večkrat zelo izvirni. Prečkanje Mlinarice neproblematično, trenutno je možnih kar nekaj prehodov. Voda živahna, bučeča.

V prvem delu pot kar sledljiva, mestoma zaraščena, komaj opazna, veliko podrtega drevja, ki ga obideš večkrat po lastnem navdihu. Pobočje večkrat precej strmo, kar lep čas se slišijo motorji z vršiških ovinkov. Tik pod vrhom srečala par, smo prijetno klepetali, šla sta od Kugyja, sicer nikogar drugega.

Glede prečenja grap je bilo že veliko napisanega. Ne vem, koliko se stanje kaj spreminja z vsako zimo, ker sva bila tukaj prvič, vsekakor pa je potrebna previdnost, zbranost in siguren korak. Tri grape zahtevajo vso pozornost. So zelo kratke, dve sva za nazaj obšla nekaj metrov nižje, kot je bilo predvideno, ker se nama je zdelo bolj varno. Oprijem poiščeš v šopu trave, manjših smrečicah, kakšni korenini, včasih pa tudi tega ni. Teren na nekaterih mestih kar leze...

Prvi del prijetno po senci, večkrat med drevjem čudoviti pogledi na vrhove nad Trento. Popoln odmik od vsakdanjega vrveža.

Od velike skale, na kateri je le še pridih zelene puščice, pa strmo ali bolje rečeno kar naravnost navzgor. Le nekaj deset metrov naprej, se kot bi odrezal pot izgubi. Nadaljevala sva poševno navzgor, a hitro ugotovila, da pot ne bo prava. Očitno nisva samo midva tako razmišljala. Sva se vrnila nazaj in poiskala pot naravnost po skali navzgor in hitro našla pravo stezico. Med vzpenjanjem sva občudovala vse lepše razglede, se borila z ruševjem, ki je bilo pogosto nadloga, pogosto pa tudi dobro pomagalo. Cvetja v zadnjem delu veliko, tik pod vrhom prve očnice.

Zadnje minute hoje po grebenu so prav veličastne. Po skoraj travnati poti prideš nad 2000 v. m. In vse naokrog se dvigajo same sive skalnate gmote, vključno z Očakom. Trenutek za zrenje in občudovanje, ki pa kar traja in traja, tako je lepo. Človek še na lakoto pozabi. Na vrhu sama, kar dolgo...

S predvrha se vidi tudi cestarska bajta. Daleč spodaj je.

Ob povratku sva premišljevala, če bi jo mahnila mimo Kugyja. Ker bi bilo potem do avta preveč ovinkov, sva se vseeno vrnila po isti poti. Hvala prej omenjenima sogovornikoma, ki sta nama označila možica, pri katerem pot odvije do Kugyja. Sedaj veva, kje je odcep. In od tam je pot proti vrhu tudi bolj shojena.

Povratek je potekal brez posebnosti. Spust ekspresen, s previdnostjo pri prečenju omenjenih grap.

Zagotovo lahko napišem - čudovito preživet dan nad Trento!

...prostor za parkiranje PRED RAMPO prazen?!
Katera budala parkira pred rampo?

Na asfaltu pred rampo, celo piše, NE PARKIRAJ...sicer se napis zelo slabo vidi in ga ne vidiš, če ne pogledaš v tla...sicer pa, tako kot pravi raubšic, pred rampo ne parkiramo

Je plac za dva ali tri avte. Sam prehod proti rampi pa se seveda pusti prost.

6.7. 2022. Gora v osrčju Trente. Tako jo opisuje Stritar. Midva nisva še tu hodila in nisva vedela kako pot izgleda. Razen po opisih. Niti nisem bila preveč navdušena za vzpon. Zato sem prebrala več opisov. In mnenja , ki so bila različna o poti. Enim lažja, drugim nekoliko težja. No potem me je Marijan prepričal, da greva pogledat. Pot si je označil, če bi slučajno zašla. Kajti tretjega stezosledca ni bilo z nama. Je na morju . Sva bila pripravljena na neznani svet. Res je kot je Bojan napisal, ko si navajen brezpotij , ti niti ni pretežko. Nekajkrat sva poiskala pravo pot. Spodaj v gozdu se zgubi. Našla sva možica, kjer se priključi pot s Kugijeve poti. A ni bila videt več vidna. Zanimiv svet je tukaj. Spodnje tisti najtežje prehode sva dala skozi. Previdno, ker sva imela razmočen teren. Potem pa potka vse bolj sledljiva. Tudi tam kjer se gre skozi ruševje ni bilo težav. Smo imeli že težje prehode . Razgledi pa pod vrhom krasni. Pogled na očaka, Planjo in pot na Razor, kjer sva nedolgo nazaj hodila. Ter na tiste tri vrhove kamor gredo le alpinisti, Prevčev stolp, Veliki Kancejl in Germelajt je čisto druga pesem. Drago bo vedel verjetno kaj več. Na vrhu sva se kar malo zadržala. V samoti. Kajti prav nikogar ni bilo. Sestop je treba po isti poti. Nama je šel kar lepo . Klopi so še vedno dejavni . Kač ni bilo videt. Čeprav imajo tu mir pred pohodniki. Če strnem vtise, sem bila presenečena nad razgledi. Nad potjo, kako so jo nekoč speljali. Tura , ki ostane v lepem spominu.

Lepi kraji, se strinjam! Srečno in varno vsem.

Sem hodil tu ene 12 let nazaj, takrat še precej manj vajen brezpotij. Rušje bo ostalo v spominu, čeprav ga je resnici na ljubo precej manj kot na...tistih turah v bolj bližnji preteklosti

Lepi razgledi in dokaj samotna, prav veliko se jih sem res ne odpravi.

Lepo, Darinka.
Sem vedel, da ne bosta imela težav.

Hvala obema. Matej zdej je ravno pravi čas po tolikih letih za ponovitev. Bo vsaj potka malo bolj sledljiva.

Zelo lepo, dobro si "ujela" na sl.43 Frdamane police in Špik z Lipnico.