Izzivanje v gorah

Mene bi zadnjič sredi Ljubljane kmalu avto povozil !!!!!

Meni se zdi ta rubrika kar dobro zastavljena oz. koristna. In sicer bi lahko bila nekakšna "spovednica", v kateri bi uporabniki pisali o neumnostih (s srečnim koncem), ki so jih počeli v gorah. Žal pa izgleda avtor (LG) ni "pravi" oz. se ga ne jemlje dovolj resno in je tako že po defaultu rubrika kao nekoristna, filozofarska in kaj vem kaj še vse. Mogoče bi bilo pametno, da kar sam čisto konkretno opiše kako svojo nepremišljenost (kaj, kdaj, zakaj, možne posledice,nauk).
Lahko bi se še ostali česa naučili.

In pa kar my 2 cents:
pred precej leti, ko sem bil še čisti začetnik v hribolazenju oz. takrat še planinarjenju, sem totalno zgrešil pot z Velike planine nazaj v dolino (ne spomnim se točno izhodišč). Kljub temu, da je pot očitno šla čedalje bolj strmo v prepad, se nisem odločil za povratek. Razlog? Nisem imel s sabo nobenih planinskih kart, opis poti (ki je bil tako in tako preveč "pesniški") pa sem imel le delno načečkan na papir. Ker sem imel premalo izkušenj, da bi dojel, da se realnost preveč razlikuje od opisa, sem rinil naprej, dokler povratek po isti poti sploh ni bil več možen. Iz tistega "korita" sem se ven rešil s preprijemanjem redkih trav po blatni stranski "steni" in lazenju po trebuhu "na trenje". Če bi mi spodrsnilo, bi se fajn polomil. Našel me ne bi nihče, ker nisem nobenemu opisal, kam grem. Mobi signala ni bilo. Kasneje sem naletel na neko potko in še kasneje na neko kmetijo, kjer so me usmerili na pravo pot. Do avta sem prišel v mraku.
Nauki:
1.če ne najdeš več markacij, se ne delat pametnega, pač pa takoj nazaj in magari počakat, da kdo pride mimo
2.dovolj ur rezerve pred nočjo
3.zemljevid in podroben opis. Če je opis preveč "poetičen", izbrskat še kak vir.
4.ne špilaj kavboja in če ne prej, vsaj s poti telefoniraj, kje si in kam greš.
Razlogi: "preveč pameten", neizkušenost, nezmožnost priznati,da sem se izgubil.

Tudi knjiga Nevarnosti v gorah - Pavle Šegula iz l.78 bi mu prav prišla.

Če koga zanima, kaj sem jaz všpičila:

pred leti sem šla z skupino prijateljev na Prisojnik iz Vršiča. Takrat je minilo le nekaj mesecev po dolgem obdobju neaktivnosti zaradi majhnih otrok. Nekaj kondicije sem že imela, predvsem pa sem imela veliko željo spet it v gore in tako sem se priključila, čeprav nisem točno vedela kaj me čaka.

Rekli so mi cca. 2- 2,5 ure.. ja.. oni so bili vsi maratonci in ful v kondiciji...

Na koncu je vzpon trajal dobre 4,5 ure in sem prišla na vrh skoraj brez moči. Nekaj metrov (!) pred vrhom mi je zdrsnilo na skali polni drobirja in če ne bi imela reflekse kot sem jih imela (res sem se mačje oprijela skale), bi najbrž lepo zletela iz tistega roba.

Kaj sem se naučila? Da je želja lahko mamljiva in te privede do napačne odločitve. Morala bi počakati na lažji vzpon, namesto da sem silila za vsako ceno gor. Vedela sem, da nisem še sposobna daljših vzponov. Na srečo se je vse lepo končalo.

Pred dvema letoma sem ponovno začela zahajati v gore po dolgi bolezni.. in sem začela na pobočjih okoli doma.. komaj bi jih imenovala hribi. Skupaj s fantom, ki je popoln začetnik. Skupaj in počasi, korak za korakom, le toliko, kolikor sva zmogla. Seveda pretekle izkušnje pomagajo, ampak dobra kondicija je zakon.
Gore ne bežijo!

Podal bi nekaj spoznanj na podlagi pripetljajev, ki sem jih pridobil ob ljudeh, s katerimi sem do zdaj hodil v gore:
- s seboj nosi raje preveč tekočine kot premalo
- ne prehitevaj skupine, če res dobro ne poznaš poti
- hitrejše v skupini prosi da se prilagodijo počasnejšim
- v kolikor nisi kos poti, obrni pravočasno
- če se le da, se izogibaj temi
- ne hodi v gore z ˝mačkom˝ ali še huje pijan

Kaj je tu osebnega in kaj ne, pa naj ostane skrivnost

Še moja izkušnja, ki mi koristi že več kot 20let.
Hodimo nizdol po strmi gozdni poti, ko reče kolega: poglej, tisti je pa Debu vrh!
Hodim, brž pogledam, hkrati stopim v luknjo na poti in že poletim z ruzakom, vidim samo smreke, ki letijo okrog mene. Pristanem med kamni v robidi. Opraskana, potolčena, a nič resnega. Od takrat naprej se vedno"vkopljem", preden kam pogledam. Izkušnje so zakon!

LG, tvoj primer prav lepo pokaže, kako človek v hribih lahko hitro dozoreva. Prav pohvale vredne so tvoje pobude k debatam in resnemu razmišljanju! Cenim tvoj napredek, ki je v mnogih pogledih očiten!.. in .. -ne oziraj se na slovensko "foušijo", ki se žal zrcali tudi v nekaterih komentarjih avtorjev, ki jih je klasični iskreni planinski duh povsem zapustil..
Sam zaenkrat v gorah še nisem kaj dosti "izzival usode", saj sem kar precej (morda celo preveč) previden, nekaj pa je k temu seveda prispevala tudi gospa sreča (s trenutnimi razmerami in nasploh).
No, na misel pa mi vseeno hodi en pripetljaj, ko sva pred 2. leti z mojim kosmatim prijateljem čez Zagon skozi Kožne proti vrhu Stola pred seboj gnala medveda, ne da bi (vsaj jaz ne) vedel(a) za to.. Sreča je bila predvsem v tem, da sem kljub temu, da kolega nisem imel na povodcu, slednjega uspel z vpitjem "prepričati", da je nekako ostal v moji bližini. Slike svežih stopinj v snegu pri izstopu iz Janeževega žleba in v Kožnah, ki so bile še istega večera objavljene na G/L, so potrdile domneve.. Hja, prav in pametneje bi bilo imeti zverinjico na povodcu..

vsak zase odgovarja-
vsak ima drugačen karakter. Tut tisti , ko kr doma čepijo in spijo,, jim lAhk pade slika na glavo pa jih ni več.

Ko vas berem imam občutek kot da berem rubriko prostovoljno pred poroto v reviji Jana En bolj pametn ko drug

Matej NE DAJ SE

Jaz sploh nimam nič proti LG-ju. Ko grem v hribe, se ne zanašam samo na njegove komentarje in nasvete (sploh se ne) in mi tako ne morejo škoditi. Ga tudi ne obsojam tako kot drugi, ker ga osebno ne poznam.
Okej moja mala polomijica :
Že kot popoln začetnik smo šli nekaj let nazaj čez Komarčo do Koče na Triglavskih jezerih (1685 m). Bili smo večalmajn dobro opremljeni, z izjemo enega od prijateljev, ki ni nosil gojzarjev, ampak kar navadne adidaske. Vseeno mu je kar šlo, ker je bil v dobri kondiciji. Tako je bilo tudi z mano, pa žal z nobenim od preostalih tovarišev, ker so bili ob prihodu do Koče popolnoma "zgonjeni". Ko smo se vsi najedli in napili (v koči nismo kupili ničesar razen razglednice), nam je ostalo še nekaj litrov tekočine, ker smo je s sabo vzeli res veliko. Šel sem za kočo na sekret, ki je bil hvalabogu zaklenjen, tako da sem se vrnil še pravočasno, da sem videl tovariše, kako izlivajo naše vodne zaloge v travo za klopco. Uspel sem jih ustaviti še ob pravem času, da niso izlili vsega, ostalo je še kakega pol litra. Naposled so me prepričali, da je bilo tako še boljše, kajti teža vode je bila res velika in takrat bi, neizkušen butec kot sem bil, verjetno tudi sam storil kaj podobnega. Potem pa so prišle posledice. Že nekje pod Stadorjem se nas je, jedoč čajne klobase, sir pa kruh tam gor pri koči, lotila strašna žeja, ki ni jenjala vse do Savice, kjer smo šli pit kar iz enega od manjših slapičev nad razglednim paviljonom (pot iz Komarče se odcepi do razgledišča in ni plačljiva). Napolnili smo si flaše in se opotekli dol do parkirišča. Pomanjkanje vode pred odrešitvijo je bilo še posebej naporno za tovariša z adidaskami, ki mu je hoja po Komarči navzdol povzročala izredne preglavice. Dol pri avtu je odkril velike, krvave žulje.
Nauk? Nikoli ne hodi z začetniki (ali začetnik, kot si sam) na ture, ki jim nisi popolnoma dorasel in brez primerne opreme. Nikakor pa ne izlivaj vode stran pred koncem ture!
Danes se mi kaj tako neumnega ne bi moglo več zgoditi.

Meni se je zgodilo na turi, da mi je zmanjkalo vode že predčasno in pred seboj sem imel še kar nekaj ur hitre hoje, ko skoraj pridem do izhodišča in grem na WC kravovo ščijem, kaj je bilo to sedaj, ampak dehidriran sem bil tolk kot še nikol. Ne samo prvič, zmanjkalo vode mi je tudi pod klancem Hribaric v smeri 7J a do tja je bila še dolgo. Nekega dne sem šel iz Zadnjega Vogla direkt proti planini v Laz, če se ne motim in sem pod Toscem prišel na konjske police k sreči se komaj prišel do planine, police pa so imele ponekod previsa ravno toliko, da bi se lahko smrtno ponsrečil. Na koncu ruševje, dol pa 5-7-8m prepad. Nekega dne sem šel po proti Mangartu, na izbiro sem imel lahko pot do sedla ali pa po ferrati, seveda opreme nisem imel, ne pasu, ne sam.kompleta, ne čelade pa sem rekel grem tu gor, ampak napaka je bila nepopravljiva, ko sem se že visoko nahajal. V steni so bili še drugi z vso opremo in ŠOK za njih, kaj kot jaz delam brez opreme v steni, ampak prehitevat se je pa dalo kljub kakšnim 15 gornikom, ampak oni so od šoka stagnirali...višje pod vrhom zaključka ferrate strmina še bolj naraste. Iz sedla me opazujejo, končno pridem ven na odprto, po Slo an Mangart in nazaj po lažji poti do Belopeških jezer. Nekega dne grem proti Cojzovi koči tam pa proti Mlinarskemu sedlu, prečim Dolgi hrbet, vreme se poslabša, začne močno pihat, le malo je manjkalo in bi poletel iz grebena na Jezersko stran, po vseh 4 nadaljujem pot, kasneje je na Rinkah izgubim, zaradi izjemno goste megle, spustim se v Turski žleb, nato na sedla in nazaj na Jezersko, gore so bile ovite v gosto in sivkastno oblačnost. Grem na zimski Triglav, ko pridem na Mali Triglav bi me kmalu sunek vetra pahnil proti Planiki, grem na vrh in n nazaj pod Malim Triglavom že spodaj padem a k sreči ne drsim daleč, zaradi suhega snega. Nekega dne grem proti Kanjavcu že na izhodišču sem imel rahle bolečine v kolku, do Kanjavca komaj pridem, kaj sedaj, bolečine neizmirne, daleč je še do izvira slap Savice, počasi in z veliko vztrajnostjo komaj pridem nazaj, GRS nisem klical, ker bi to bila sramota za mene. Grem proti Kaninu a zardi vrh Kaninskih vrhov v poprhanem snegu sem raje jih opazoval samo od daleč, šel sem žez pode do žičnice, lukenj veliko, če bi padel v katero me nebi našli zlahka....in takih in drugačnih zgodb še veliko

ti si moj idol

glej glej kdo se je oglasil ..drgač pa LG tale tvoj zapis bo šel v anale zgodovine

LG...Iz Zadnjega Vogla direkt v Laz, pod Toscem čez Konjske police?? Tuki neki ne štima.

Ni zdržov pa se je oglasu tabol je tista "GRS nisem klical to bi bila sramota za mene"
k te bo enkrat dost prvil jih boš že klicov brez skrbi. Če pa kolk mal škriple jih pa res nimaš kej klicat.

LG, ti si res car! Si rojen pod srečno zvezdo, veš

LG...večino take kozlarije izučijo, upam, da tebe so!
Če te pa niso, pa predlagam kak bolj varen hobi...mogoče šah?