Izzivanje v gorah

"Halo 112? Tu LG! Totalno sem se zaplezal v severni steni Dobrče, ker sem falil Turski žleb. Sem zmrznjen in dehidriran, pa še gams mi je priletel v glavo ker je zgubil orientacijo, razmere so res obupne. Povejte GRS da naj nikar ne rinejo pome ker se bo še komu kaj zgodlo! Samo da vejo, če ne bom preživu se bom kasnej oglasu sem na forum in poročal, ampak sej bom, ni panike za nas izkušene. Korajža velja, hodim v hribe zase, briga me kaj menite o meni" hahaha

LG napisal:

Nekega dne grem proti Kanjavcu že na izhodišču sem imel rahle bolečine v kolku, do Kanjavca komaj pridem, kaj sedaj, bolečine neizmirne, daleč je še do izvira slap Savice, počasi in z veliko vztrajnostjo komaj pridem nazaj, GRS nisem klical, ****ker bi to bila sramota za mene****.


ahhahahhahahhahhahaha

Ko si je Šrauf zjebal gleženj v Steni, je tudi zarad ponosa rajši sam odracal do Aljaža kot pa Grs klical.. tko da prosim vas..mogoče imamo pa novo legendo med nami, vi se pa norca delate

polepšal ste mi dan...

Tale tema , ki se imenuje "Izzivanje (usode) v gorah, naj bi obravnavala srečo in nesrečo obiskovalcev gora, nas, - ki pa smo vsi, zgolj in samo ljudje.
Človeku se v nevsakdanjem, nevarnem svetu lahko pripeti marsikaj. Zaradi tega zagotovo nihče že ni kar "car".. Pogosteje, kot se nekdo nahaja v tem svetu, več možnosti je, da se mu kaj posebnega, nevarnega, čudnega, usodnega, srečnega, ali nesrečnega zgodi..
Zaradi tega že ni kar "car".
In več kot ima izkušenj, bolj se zaveda svoje majhnosti in moči narave, bolj previden postaja in vse manjši "car" se zdi samemu sebi. Našteva svoje neumne zgodbe, se z njimi ne širokousti, ampak zgolj poizkuša svoje izkušnje podeliti z njim podobnimi..

Medtem pa se naduteži počutijo kot tisti duhovnik v spovednici, k kateremu se nekega dne pride izpovedat vaški žigolo, ter mu prvi, na njegovo sočno pripoved navrže vprašanje: "prijatelj, si se ti prišel k meni hvalit, ali izpovedovat?"...
Slovenska značilnost = biti bolj papeški od papeža, (a zgolj zaradi foušije)

V besedilu sem pomotoma napisal Cojzova koča, pravilno je Češka koča pa še snežišče je bilo pod steno Mlinarskega sedla. Enkrat sva šla dva na Jalovec, čez škrbino, malo levo od ozebnika je bilo avgusta obsežno snežišče, mislil sem ga prečit brez opreme po vrhu v primeru padca na trdem snegu bi bil iztek smrten a k sreči se je našel prehod pod snegom. Grem enkrat na Kepo to še pred kakšnimi 3 leti, šel sem iz smeri Belc, ko pridem ven iz ruševja in je pred menoj bil samo še strm vzpon, pot gre desno, jaz pa sem šel direkt misleč, da gre pot tam, komaj po vseh 4x se prlezem do vrha Kepe. Nazaj grede grem po istih ˝sledeh˝kot sem prišel gor, pred menoj se valijo skalce, dol grem kar po riti, strah, čez rušje pridem tik na prepadnim mestom, nazaj gor in končno na markirani poti. Naslednjič greva z bratom iz smeri Dovjega na Kepo in sem si šele na vrh Kepe pogledal, kje gre pot, precej bolj levo iz vrha Kepe. Enkrat grem iz VDV direkt na Tosc za začetniško turo je bila strmina po tistih skalah kar strma a k sreči sem uspešno prišel na vrh Tosc, kjer samo parkrat zadiham in grem nazaj po poti...najprej v smeri Triglava, nato nazaj proti Rudnem polju. Enkrat grem iz Stoga an drugega stoga, šel sem po desni strani in prišel med Stogom in Adam&Evo strmina je bila precejšnja in tik pod vrhom vidim zabit klin, plezanje je bilo resno brez kakršne koli opreme, če bi padel bi se poslovil od življenja. Moja največja napaka, zgodba, ki se mi je vtisnila v spomin, nekje sem ˝plezal˝po nekem brezpotju, čez čas je bila strmina vedno bolj pokonci na misel mi pride trenutek, da bi se kar spustil in zaključil svoje življenje v gorah, vse se mi pred seboj odvrti, strah za trenutek izgine, komaj splezam, ko pridem izven nevarnosti me spet postane strah, razmišljam, brrr, kaj je bilo sedaj to.

Ti, ampak zdej si pa naštel že tolk dogodivščin, da bi se pa res lahko počasi kej naučil iz njih. Tale tema je vsekakor zanimiva in zelo koristna - a le pod pogojem, da znamo kaj izluščiti iz napisanega. Če venomer ponavljamo iste napake, bo enkrat končni izid precej slab...

LG vidim in tudi verjamem ti, da imaš res že marsikaj za sabo. Tvoje izkušnje v smislu "prehitevanja samega sebe" so lahko za marsikoga zelo koristne. Preveliko navdušenje nas lahko ogromno stane!

Zebdi, seveda drži kar praviš.. Zaradi pogojev, ki jih omenjaš, je LG odprl to temo..

LG ti ga po gorah še precej bolj krasiš kot sva ga s kolegom v najstniških letih.
Glede posluževanja GRS je na mestu, da, če je kdo resnično v brezizhodnem položaju s poškodbo in nezmožnostjo sestopa ali vremenske okoliščine(hud mraz pozimi, megla, veter), naj tedaj zaprosi za pomoč.Najhujši so tisti, ki so ali brez potrebne opreme in znanja ter tvegajo v njim nedorasle vzpone, potem pa obremenjujejo reševalce in s tem tudi onemogočijo trenutno razpoložljivo intervencijo tistim, ki jo zares krvavo potrebujejo.
Tudi sam sem nekoč po hudem zvinu gležnja sam odskakal z Jeterbenka v dolino.No, takrat še ni bilo GSM aparatov, pa vendar.

sem imel hud zvin gležnja.., - nisem pomislil na grs. Upam, da te potrebe ne bo nikoli.. (se (pa) ne ve).

Veliko vzponov in sestopov pa je tudi potekalo kot se spodobi. Na Veliki Oltar, Dovški križ potekala tura vredu prav tako na Malo Martuljško Ponco mimo 3 macesnov, to sem šel lani poleti, ferrata na Cjajnik in po lojtri, razne zahtevne ture vse vredu, ampak pred tem pa nepremišljenost, izzivanje...tud grebensko prečenje Košutnikov turn-Tolsta košuta je šlo OK čez greben, razen za trenutek sem malo izven sledi šel, ampak se hitro vrnil nazaj na pravo smer. Na Briceljk ko sem lani šel pozno v jeseni nisem prišel do vrha zaradi snega, če bi izzival bi lahko prišel čez tisto snežišče, ampak sem se odločil, da pustim vrh za drugo leto, torej letos ponovim.

"Naslednjič greva z bratom iz smeri Dovjega na Kepo in sem si šele na vrh Kepe pogledal, kje gre pot, precej bolj levo iz vrha Kepe."
Kaj naj bi to pomenilo?!?
Falil da je pot al kaj?

Čar LG-jevih komentarjev je ravno v tem, da veliko slik iz njegove gorniške kariere, po obsegu kratkih, strne v en sam dolg komentar.Ampak je pol to mal težko brat ker se ti vsi ti prizori sfuzlajo, je pa fajn vedet, da je nekdo doživel vsaj toliko kot ti, če ne še dosti več!
LG je čist v redu, čeprav se ne morem obraniti smeha ob komentarjih na njegov račun, ki ga smešijo.

Enkrat sem šel sam iz smeri Belc, drugič sva šla z bratom iz smeri Dovjega, pot sem iz smeri Belc nad rušjem zgrešil in obral direktno.
@viharnik: Sral ga nisem, ampak to se mi je prepetilo, zgodilo, predstavljal sem si, da bom šel na hrib/goro in brez posebnosti se vrnil nazaj na izhodišče, ampak zgodilo se je, lep jasen dan brez vetra bi se lahko zaključil samo še z nesrečo. Kot sem omenil tega nočem več doživet v gorah in imam pristope drugačne, že enkaj mesec potekajo kot se zagre. Če ne gre potem se obrnem, če ej vprašljiv čas potem se ne odločim za doseganje vrhova, če se odločim za sončni vzhod/zahod se dobro pripravim.

Aja zdaj razumem, to se je tud meni v Karavankah že parkrat zgodlo, da misliš da hodš po poti pa si jo dejansko falil. Verjetno si to mislil.
Maš pa srečo, da si potemtakem Kepo sploh našu!

LG - Jaz, že 35 let intenzivno hodim v gore....
Kaj vse boš ti takrat opisal, ko boš imel takšno kilometrino...???
lp

Legenda Gora