Jerebica /Cima del Lago

LG, v gore se hodi zato, da turo s trenutnimi razmerami v gorah dobro osmisliš že doma, skupaj z opremo vred.Turo si prilagodiš stanju v gorah in jo kar najbolj pametno z reliefom in značilnosti smeri neba gore v danem času varno in na zanimiv način izpelješ.
Gore pa niso namenjene, da bi le hlastal po osvojenih vrhovih, pač pa le te zajemajo globlji spekter občutenj narave in sebe, ki se povežeš s to harmonijo, zavedajoč se, da si tam le trenutni prišlek, se včasih kje ustaviti.Spustiti svoj ego hitrosti in z drugačnim, tistimi harmoničnimi čuti povsem drugače ter veliko lažje in elegantno splezati kakšno skalco.Vse to odkriva, da gore človeka vedno učijo, če človek dopusti, da se uči od njih in nič tu ne gre s silo.Kakor je gora še tako strma in težka, se ji najlažje približamo, če ji znamo prisluhniti (se včasih ustaviti in se mentalno izprazniti, da bi lahko vsrkali njena sporočila).Nekdo, ki živi z gorami lahko celo z vonjem snega določi stopnjo lavinskih razmer itd.Naj človek hodi v gore, da ga uravnovešajo, mu prebuja čute in ne goni in utruja.Takšne stvari lahko počnemo v fitnesu in nam ni treba v gorski svet.Vseeno čestitke za opravljeni turi z upanjem, da si v dolino odnesel tudi še kaj drugega kot pa samo vrha.

Hvala viharnik, lepo si tole napisal. Čtivo za lahko noč. LG je pa verjamem, da v dolino odnesel oz. prinesel tudi še kaj drugega.

Lahko noč in lepo nedeljo, jaz jo bom preživel na Vipavskem.

Še mal videa: http://www.youtube.com/watch?v=5BqGpjedWyA&feature=youtu.be

Gora s prekrasnim razgledom...

Vremenske napovedi niso bile najboljše, a niti najslabše, zato se odločimo za vzpon na to lepo, mogočno goro iz italijanske strani. Do Jezerskega sedla se pot vzpenja po gozdnati dolini Mirnik, kjer je bilo občasno nekoliko blatno in spolzko. Od sedla dalje pa je pot bolj zanimiva in pokrajina raznolika. Srečali smo skupino italijanskega planinskega društva iz San Vita z istim ciljem. Ob lepem vremenu je razgled prvovrsten, tokrat smo bili občasno v megli tako, da se bo treba vrniti. Poti do sedla je več, zato je možnost izbire. Na vrhu je pihalo in zeblo.
Vredno obiska!!!

Najden fotoaparat na Jerebici

Dej slike z njega gor nalož Malo heca mora biti. Kakšne pa je pot na Jerebico? Snežišča?
LP,
Ben

Z Možnice je dobro markirana in lahko sledljiva. Na mestu kjer se pot priključi še z it. strani se pričnejo krajša snežišča, ki za prečenje ne predstavlja težav oz. se jih lahko izognemo.Za prečenje enega snežišča pa sem uporabila cepin.

Malo snežišč,imeli vso opremo s sabo,pa je ni bilo treba uporabiti

Včeraj na Jerebico iz Jezerske doline.Pod sedlom,kjer se priključi pot iz Možnice malo drseče,drugače pa krasen razglednik nad Rabeljskim jezerom.

Lep poletni dan nas je zvabil na čudovit razglednik nad Rabeljskim jezerom.Gore na dlani kamor seže pogled.Do Jezerskega sedla kjer se poti združita je iz Belih vod malce spolzka, pa tudi strmina in visoko rastlinje .Vredno vsakega koraka

Včeraj 5. 12. sva se iz Možnice odpravila na Jerebico. Do Jezerskega sedla je pot brez snega, naprej po severni strani pa je pot deloma pod snegom. Dan je bil čudovit

Danes iz Bele Vode na Jerebico. Na poti je nekaj snega, ki pa ne predstavlja nobenih večjih težav.

Iz Možnice pod jeklenicami pot zasuta z listjem in kamenjem, očistil kolikor se je dalo, višje tik pred izhodom iz gozda nekaj podrtega drevja, kot posledica valjenja skal od skalnega odloma v vzhodni steni Velikega Snežnega vrha. Pod odlomom pot delno zasuta in razsuta. Od Jezerskega sedla naprej pot večinoma pod snegom. Šla sva po snežnih prehodih nižje. Prehod navzdol po pričakovanjih globoko pod snegom, malo sem prekopal s cepinom, ker pa je tudi zameglilo, sva zaključila na vrhu Gorenjega Krivega roba.

Pazljivo, ker niso izključeni še nadaljni odlomi, sneg pa bo v kakih 14 dneh tudi skopnel, seveda odvisno od vremena v prihodnjih dneh. Sneg je tudi na italijanski strani Jezerskega sedla.

Dan se danes ni začel najbolje saj sem nameraval na Jerebico iz italijanske strani. Po parih minutah hoje me je ustavil preglobok potoček, ki ga nikakor nisem mogel prečkati. Ker mi en potoček ne bo pokvaril dneva grem nazaj do avta in skok na slovensko stran v dolino Možnice. Od tu je pot malo daljša saj smerokaz kaže 5 ur. Pot sprva ni preveč naporna saj se zlagoma vzpenja. Po slabi uri hoje pridem do prvih jeklenic in kmalu zatem v zoprne koprive in visoke trave. Vmes je bival tudi en modras, ki je ustrašil mene jaz pa najbrž njega. Od Jezerskega sedla je pot še nekaj časa zaraščena potem pa se začne lepši del z razgledi na vse strani vse do vrha Jerebice. Nazaj grede skočim še na vrh Krivega roba od koder bi me skoraj odpihnilo.

Bistro. Dobro, da obvoz ni prav dolg. Jaz se pred leti sploh nisem domislil alternative, sem pa malo raziskoval ob strugi naraslega potočka (ne spomnim se več ali levo ali desno)in nedaleč naletel na debelo podrto drevo, ki mi je služilo za brv. Za zanimivost naj povem, da ko sem se vračal, potočka ni bilo več, samo par lužic.

Tudi jaz sem raziskoval levo in desno ampak rešilne bilke ni bilo saj je bil potoček precej globok. Glede na to, da mi je bil to prvi pristop na Jerebico in da po zemljevidu obvoz na slovensko stran res ni bil daleč (nekje 20 minut) sem bil vseeno kar hitro pri avtu.

Je bil mogoče kdo zadnje čase gor? Kakšne so kaj razmere iz slovenske ali italijanske smeri?

Pozdravljeni hriboljubci,
lani sem se po dolgih letih reaktivirala in ugotovila da sem zamudila tooooliko lepih doživetij, pogledov, srečanj..... Torej, lani sem se odpravila v Julijce - Komna-Sedmera-Veliko in malo Špičje, Prehodavci in nazaj do Bohinja. Jeseni sem skočila še na Triglav. Za konec avgusta načrtujem tri do štiridnevno pohajanje po Trenti do Posočja in krožno nazaj. Sicer v hribih uživam tudi če grem sama, a je vseeno prijetnejše v dobri družbi. Ja, to je vabilo da se pridružite, saj bo lahko prav lušno.

Capinka,zs