Ko sem se prvič povzpela na Jerebico iz Možnice v eni hudi vročini in z dosti premalo tekočine pri sebi, je minilo že kar nekaj let.Ta huda žeja se mi je vtisnila v spomin, prav tako pa razkošni pogledi na vrhu, ki nudi dosti prostora za posedanje in občudovanje. Najbolje, da si kar sezuješ čevlje in uživaš.
No, tokrat pa na Jerebico z Belih vod, kjer se velik del poti lahko oziraš na kuliso prekrasnih gora nad Dolino Belega potoka, pa tudi ostalih veljakov Zahodnih Julijcev, ki z vsakim korakom ponujajo več svoje prave podobe.
Na sedlu stopiš v drugi svet, saj pred sabo uzreš Rombon, nad tabo se dvigajo skale Snežnega vrha, ki daje slutiti svojo škrapljasto površino.
Z nadaljnjo hojo pritegnejo tudi slikovite police v vznožju Gorenjega Vogla, pa nadaljnje prečenje Gorenjega Krivega roba, ki pa ga moraš zapustiti s kar strmim spustom, da se lahko Jerebici približaš z njene najmanj uporne strani.
Proti vrhu se odpirajo vse širši pogledi proti Kaninskim goram, malo pod njim se skozi ozko škrbino pokažeta tudi Mangart in Jalovec, že v naslednjem trenutku pa globoko v dolino uzreš modrino Rabeljskega jezera, v tem času z izrazito belo obrobo. Res si vznesen, saj se zaveš lepote tistega trenutka, kot tudi tega, da si stopil tisti dan prav na pravo goro.
Pri spustu se ti odpirajo spet drugačni pogledi, gore so v drugih barvah, v drugih sencah.
Kopanja pa tokrat v Rabeljskemu jezeru ni bilo, še več, sploh ni bilo videti nikogar v njegovi bližini.