Kam s psom?

@capraibex:"Lovcem pa večja pooblastila za odstrel klateških mrcin"

Žal so jim jih drastično zmanjšali leta 2004. Lovec od tedaj tega nima več pravice storiti. Se pa tudi jaz strinjam, da bi jo moral imeti. Smilijo se nam psi, živali, ki jih v gozdu pokoljejo pa ne.

Na Hrvaškem in v Avstriji (pa verjetno še marsikje po Evropi) ima to še vedno pravico storiti. V opozorilo vsem, ki se s psi odpravljajo tja in imajo pri nas navado jih puščati s povodca.

@julius: "Noben pes in tudi nobena žival ne premore kanček človeške zlobe in hudobe."

Še pred nedavno sem bil podobnega mnenja. Vprašaj pa samo vsakega kmeta, ki ima čredo kaj so vse sposobne živali storiti: požrešnost, borba za oblast, nasilje in mobing do šibkejših članov črede,... Čisto vse kot človek. Meni je to naš lokalni kozjerejec vse lepo povedal.

Razlika je samo v tem da žival nima razuma in ni sposobna takih res pretkanih hudobij, ki jih je sposoben samo nekdo z inteligenco.

Mi živali ocenjujemo po tem kako se do nas vedejo. One nas spoštuejo kot višja bitja oz. se nas bojijo zato so do nas prijazne.
Tako kot smo v službi prijazni do šefov med sabo pa tekmujemo.

Drugače je pa v naravi neprestani boj za obstanek z najbolj krutimi in umazanimi sredstvi.

Mimogrede, čeprav ni to nič slabega, tudi homoseksualnost je prisotna pri skoraj vseh živalskih vrstah, čeprav je znanost pod vplivom konzervativnega lobija (puritanska amerika) še do nedavnega trdila obratno od tega kar je vedel pravzaprav vsak kmet, ki je imel vsaj par glav živine.


@mukica: "vsi , ki imajo radi živali so dobri ljudje"

Oh ja, veliko diktatorjev od Hitlerja pa do Putina se je ponašalo s kakim psom ali kako drugo žvaljo oz. ljubeznijo do njih...

Sam imam tudi rad živali, ljudje pa no ja,... ne bi o tem...

@potka: "Vse to se dotika tistega dela lastnikov psov, ki se tako obnašajo, ne razumejo ali pa nočejo razumeti...in nikakor ne tistih, ki s svojimi štirinožci uživajo in odgovorno pustijo uživati tudi drugim..."

To jaz že vseskozi trdim, da so odgovorni in neodgovrni lastniki. In da ravno slednji dajejo slabo ime vsem pasjim lastnikom. Pa eni kot da nočejo razumeti. Verjetno ravno neodgovorni, ki imajo zaradi tega slabo vest...

No ja, ne bi vsevprek postrelil vseh psov, ki se klatijo naokoli. Velika večina teh je verjetno čisto v redu psov, ki so jih zavrgli brezvestni lastniki. Takšna žival po mojem ni za odstrel, temveč sodi v zavetišče, kjer se ji poišče novega lastnika, ki bo zanjo ustrezno skrbel. Kolikor vem, so vsi tisti psi, s katerimi sem imel svoje borbe, imeli lastnike. Največkrat je šlo za psa, ki je spuščen letal okoli domače hiše, ko sem pripeljal mimo pa se mu je zazdelo, da sem jaz ravno pravšnji, da mu popestrim siceršnji vaški dolgcajt. Seveda se njegovemu lastniku ne zdi vredno, da bi okoli hiše postavil ograjo, s čimer bi svojemu cucku preprečil, da buzerira mimoidoče oz. mimovozeče. Če že, bo to naredil tako, da bo psa privezal na štrik, kjer bo potem zdolgočaseno ždel do nezavesti. Tudi to ni nobena rešitev, temveč navadno matranje živali. Vem iz izkušnje, da je tak razplet povsem možen, celo zelo verjeten. Pogosto, skoraj dnevno, sem namreč vozil mimo ene take hiše, pa je pes ene parkrat skočil za mano. Ko sem imel tega dovolj, sem vse skupaj prijavil policajem, ti so dotičnemu lastniku zacolali lepo kazen, lastnik pa je potem stvar rešil tako, da je psa dal na štrik. Ograje pa se mu ni zdelo vredno postaviti. Pa jo je tisti pes še dobro odnesel. Je imel vsaj dovolj dolg štrik, da je lahko malo migal.

Psi so zakon! Bi pa se navezal na "robi2107", ki je precej lepo opisal probleme psov in nas ljudi.
Sam živim na vasi in še nekaj let nazaj so bile razmere za nekatere pse res "pasje". Privezani na štrik, ketno ali zgolj zajlo so se gibali na parih metrih in oblajali vsakega mimoidočega. Poleti v posodi ni bilo nič vode, ker jo je pes prevrnil - vsaj tako je zagotovil lastnik. Pozimi pa je bila tista voda itak zamrznjena. Tudi kar se tiče hrane, ni nič bolje, saj so nekateri dobivali zgolj "pomije"-se pravi tisto, kar ljudje pač niso pojedli. In potem je prišel pasji praznik - cepljenje proti steklini so pred leti izvajali po vaseh in to je bil za nekatere pse edini dan v letu, ko so lahko šli na sprehod. Najprej si zaslišal praskanje krempljev po asfaltu in nato še "davljajoče" sopihanje psa, ki je na precej dolgi verigi za seboj vlekel gospodarja, ki se je moral zelo potruditi, da je psa sploh zadržal. Toliko o tem kako je bilo, no ja, marsikje je ostalo žal isto. Sam po gorah-hribih srečujem veliko psov, spuščenih ali na povodcu in ne mine trenutek, ko se ne bi hotel vsaj malce pocrkljat. Se pojavi vprašanje komu to bolj paše, psu ali meni. Tudi ljudje se radi pocrkljamo in zato, ker vedno rinem v pse, sem jih tudi že kasiral. Ni bilo sicer hudo, a malce krvi je pa le steklo in tudi kake hlače so bile strgane. V zadnjem času srečujem čedalje bolj odgovorne lastnike, ki imajo sicer pse spuščene, a ko srečajo ostale gornike jih dajo na povodec, ali pa jih zgolj držijo in se malce umaknejo s poti. Med njimi so bili tudi že reševalni psi. Imam kolega, ki je imel slabo izkušnjo in ko v hribih srečava spuščenega psa on kar zmrzne-postane kip. Na opozorilo lastniku največkrat slišimo: saj je čisto prijazen, saj nič ne grize, kar pobožajte ga....
Žal to ne gre tako, če ima človek slabo izkušnjo, bodo morda morala preteči leta, da bo vzljubil pse. Pes je pač žival in ima v sebi še vedno tisti lovski nagon. Mene še najbolj psi motijo okoli planinskih postojank, ko morajo na vetru, mrazu, ali vročini čakati na svojega gospodarja, da bo popil nekaj vrčkov piva in ga z neznosnim laježem poskušajo priklicati, češ čas je da greva. Tudi pobiranje iztrebkov nekateri ljudje še niso osvojili, saj je za njih normalno, da se pes "podela" na pločniku pred našim vhodom. Ko pa omenim v stilu: "Halo gospa nekaj sta izgubila", se zgolj obrnejo, naredijo neko čudno grimaso in že odhitijo dalje.
Mislim, da vsi potrebujemo malček več strpnosti in razumevanja. Zakon je o teh stvareh jasen, zato naj lastniki psov poskušajo slediti zakonu.
Pa še ena mal za hec, ki mi jo je povedal kolega, ki je tudi velik ljubitelj psov.
Zakaj psi vedno tako noro lajajo na poštarje?
Zato, ker samo pridejo in že grejo.

Zanimivo da je toliko govora o psih, medtem ko o kravah, prašičih in piščancih noben niti ne pomisli, so celo življenje ravno tako na verigi na koncu pa še umorjena.
In vsi se imamo za ljubitelje živali

capraibex: Je dobra čuvajka kmetije, v hišo pride samo občasno, zdej ko bo več sonca bo zunaj večina časa. Včasih so po kmetijah privezoval pse, zdej pa nič več je v ograjeni mreži.

GričarA, se popolnoma strinjam s tabo. Tudi meni se zdi nedosledno imeti se za ljubitelja živali in hkrati podpirati mesno industrijo, ki služi s trpljenjem in ubijanjem živali. Zato sem sam že pred več, kot 20 leti naredil po mojem edini logičen korak: nehal sem jih jesti. Tako se v mojem imenu živali niti ne redi, niti ne ubija. Tudi jajca in mleko uživam le občasno in jih v bistvu opuščam. Mi je sicer všeč, da si to izpostavil(a), saj je stvar vsekakor vredna razmisleka, vseeno pa se mi zdi, da je tale debata že močno zašla v druge vode, ki s hribi nimajo kaj dosti zveze.

Alo, Alo, pa sej ne gre pogovor v to stran kaj kdo da na krožnik. Katero hrano človek uživa je čist individualna stvar. Priporočam, da si vsi preberemo prvo stran, da se spomnimo kako in s katerim vprašanjem se je vse skupaj začelo. Smo precej, precej daleč....
"Sem nova v pohodništvu in rabim......

Še enkrat si poglej komentar GričarA. Šlo je le za odgovor na njegovo (njeno) opazko "In vsi se imamo za ljubitelje živali" Če že nekdo navrže kaj takega, bom pač odgovoril, da smo ljubitelji živali takšni in drugačni, sicer pa nisem imel namena o tem. Itak pa je bilo prej že govora o Hitlerju, pasjeljubstvu in pasjemrzništvu, o značaju živali pa še o mnogočem drugem, kar je precej daleč od izvorne teme. Sicer pa nihče od zgornjih komentatorjev ni kot strela z jasnega treščil sem z neko X temo, temveč se je vsak navezal na kaj, kar je napisal kateri od njegovih (njenih) predhodnikov. Pač, ena od imanentnih lastnosti vseh forumov.

Mesec nazaj je tukaj tekla debata, kako naj psi ne bi prosto tekali naokoli po hribih. Načeloma se s tem strinjam, vendar se mi je ob zadnjem vzponu na Kamniško sedlo zgodila nadvse simpatična prigoda, ki kaže, da pes v hribih, tudi če je spuščen, ni nujno nekaj slabega. Nobena stvar pač ni samo črna ali bela, ampak je vmes še veliko odtenkov sive. Ker je tole bolj pasja rubrika, bom svojo prigodo opisal tule, če pa se moderatorju zdi, da bi moje pisanje bolj sodilo v kakšno drugo rubriko, pa lahko moj komentar tudi prestavi.

Takole je bilo. Pred dvema dnevoma sem zgodaj zjutraj, še v temi, štartal s parkirišča pred Domom v KB in nisem bil še daleč, ko sem videl, da je na tisto parkirišče pripeljal še en avto. Šel sem naprej, zavil v hrib, se počasi vzpenjal in kmalu za seboj zaslišal sopihanje. Malo sem se zdrznil in v tistem je mimo mene pritekel nemškemu ovčarju podoben pes ter povsem mirno nadaljeval svojo pot. Mislil sem si, da je to pač pes od tistega planinca, ki se je pripeljal za menoj, in je šel pes v svoji neučakanosti pač malo naprej. Tako sem počasi nadaljeval svojo pot, štirinožec pa tudi nikoli ni bil daleč od mene. Nekje pred spodnjo postajo tovorne žičnice na KS me je dohitel že omenjeni planinec, s katerim sva izmenjala nekaj besed, in izkazalo se je, da pes ni njegov. Nekaj minut sva šla še skupaj, potem pa je planinec odhitel naprej, pes pa se mi je tudi izgubil izpred oči. Mislil sem si: "Aha, prodana duša, greš s prvim, ki pride mimo." Nekaj časa sem potem nadaljeval sam, nakar se mi je malo nad potjo, ki pride z Jermance, štirinožec nenadoma ponovno pridružil. Priznam, da sem se ga kar razveselil. Nato je šel zopet naprej, bolj ko ne po svoje, vendar nikoli daleč stran od mene. Pri odcepu za Repov kot me je počakal in ko je videl kam me vodi pot, tudi sam krenil navzgor. Zopet je bolj ko ne tekal po svoje, malo levo, malo desno, me vmes počakal, da sem si nadel dereze, nato spet letal malo po svoje in me končno počakal pri Pastircih. Tam je že kar pošteno sopel, revežu je jezik visel iz gobca in videl sem, da je žejen. Ponudil sem mu čaj, saj je bila to edina tekočina, ki sem jo imel s seboj, vendar ga ta ni zanimala. Se pa je znašel po svoje in pojedel nekaj snega. Dal sem mu še kos sendviča, ki ga je z užitkom zmazal, in grižljaj nut-bara, ki ga najprej previdno ovohal, potem pa vseeno pojedel tudi tega. Nadaljevanje vzpona je nato potekalo po že videnem scenariju: jaz zadaj, pes spredaj, vmes pa se je povzpel še na večjo skalo in se malo razgledal. Počasi sva nato le prišla do koče in ker nisem zdrav, če ne grem do konca, sem naredil še tistih nekaj metrov do roba sedla. Pravzaprav sem šel pogledat, kam vodijo stopinje proti Brani, se nato ob robu sprehodil do zastave in se potem spustil nazaj do koče. Pes mi je ves čas zvesto sledil, nekajkrat sem ga moral celo spoditi stran od roba, da mi slučajno ne bi zgrmel čez. Pri koči sva si nato bratsko razdelila sendvič, medtem pa so gor počasi kapljali še drugi planinci. Štirinožca njegov del sendviča očitno ni nasitil, zato je še malo žical pri ostalih planincih, potem pa je prišel čas za spust in nekako sem si štel za dolžnost, da spravim dol tudi mojega sopotnika. Ta je sicer še vedno firbcal pri drugih planincih, vendar se je na moj klic ubogljivo odzval in krenil navzdol. Tudi tokrat je bil veliko hitrejši od mene in kaj kmalu sem ga izgubil z vida. Menil sem, da se je pridružil planincu, ki je malo pred menoj krenil v dolino, in do KB ga potem nisem več videl. Ker me je malo zaskrbelo, če se je varno vrnil v dolino, sem povprašal pri prvi hiši naprej od Doma v KB, če imajo morda kakšnega nemškega ovčarja. Izkazalo se je, da je pes njihov in da se večkrat pridruži planincem ob poti, ko ga malo spustijo, vendar so bili zelo presenečeni, ko sem jim povedal, da me je spremljal vse do vrha. Vrnil pa da se še ni. Doma mi potem skrb vseeno ni dala miru, zato sem jih naslednji dan preko SMS povprašal, če se je pes vrnil. Zelo sem bil vesel, ko so mi odgovorili, da se je vrnil čisto OK, da pa je potem celo popoldne preležal, ker je bil tako zmatran. Kar sploh ni čudno, saj je revež oddelal celoten vzpon in še kakšen dodaten kilometer, ko je takole tekal sem ter tja.

Opisana prigoda nima namena deliti neke nauke, razen tega, da je pes čisto primeren sopotnik v hribih in, če je lepo vzgojen, tudi nemoteč za ostale obiskovalce gora (če le nima kdo pretiranega strahu pred psi). Bolj gre za nenavadno in zabavno štorijo. Seveda pa lahko na podlagi mojega opisa vsak pasjeljubec zaključi tudi to, da je vzpon do koče na KS povsem primerna tura za štirinožca.

Tako se tudi zgodilo nam, ko smo se spuščali s Pece, Kar naenkrat je nas bilo 5 na K-24. Na polovici poti, se je pridružil simpatičen kuža. Hitro sem po njegovem obnašanju spoznal , da ga zraven pohodnikov zanima tudi divjad, skoz v dolino je bil na preži, si je ogledoval in vohal sledi. V dolini se je po njega pripeljal lastnik in sem mu to, tudi povedal Ta pes hodi preganjat divjad v gozd. Ko sva z Urošom hodila zadnji del Karavank,je naju spremljal od Mitnika, do Poštarskega doma, imela sva preslabe sendviče ,ker jih je samo ovohal. Večkrat sva ga naganjala domov,a je bilo vse zaman

Živali, ki sem jih srečal na lanskem pohajkovanju po Brabantu, Auvergnu in Avstriji.

https://simsoneblog.wordpress.com/2017/05/26/zivali-ki-sem-jih-srecal-na-potepanju-po-severnem-brabantu-auvergnu-in-spodnji-avstriji/

Meni je pa zanimivo tole.

Pogosto vidim razne table, kjer piše: Pse na povodce. Za tiste, ki ne znajo brati, je pogosto tudi narisano, da bodo zagotovo pokapirali, čemu je tabla namenjena. Ampak mnogi lastniki psov niti risbice ne razumejo. Ne vem ali je za to kriv tudi IQ ne le nepismenost.

Robi2017,lepo napisano in še kako drži...pes-človekov najboljši prijatelj

Meni je pa zanimivo tole.

Naslov rubrike je "Kam s psom", tukaj pa eni o kravah in oslih in drugi o bojaznih in predsodkih.

V rubriki o cvetju še nisem prebral, kako so rože mimo, ker imajo tisti s senenim nahodom težave . . . ali kako je možno, da gredo eni po travi tudi tam, kjer piše naj ne bi hodili in podobno . . .

Vse, kar nima povezave s pasjim izletom nima tu kaj iskati. Naj bo v rubriki "Živali v gorah in dolinah" recimo, ali pa v rubriki "Mene moti to in to".

Jaz v forum Trenutne razmere ne bom opisoval lanskoletnih peripetij in ture na Zadnjiški ozebnik ne bom uvrstil v Karavanke.

Pravzaprav bi tudi tole moje sodilo v neko drugo rubriko

iUnknown:kje v hribih pa si videl table da mora biti pes na povodcu?

Če greš po srednje čavenski poti na Kucelj ali na malo goro.

Meni je pa zanimivo tole.

V času modernih elektronskih naprav nekateri opažanja o svoji okolici (recimo tudi v hribih) še vedno zapisujejo v beležnice. Investicija v te naprave jih ne bi toliko stala saj so danes poceni.

Kajti v petdeseth letih prejšnjega stoletja ko so Američani za par sto tisoč (beri danes gotovo par milijonov) dolarjev razvili nalivnik ki je pisal v brezračnem in breztežnem prostoru, Rusi pa so na svojih vesoljskih misijah pisali kar s svinčnikom, so bile razmere tehnološko gledane popolnoma drugačne in v prid slednjim, ki so s tem kar prišparali.

Darinka: Cona za divjad...Logično...

Še kje?

Redneck-Pojdi na kakšno planino, pa jih boš sigurno videl!

Vidiš jih kar nekaj in to ne samo na divjadnih in pašnih področjih.

Je pa res, da bo nekdo, ki premore kulturo ter vsaj malo uvidevnosti do soljudi ter do ostalih živali v gozdu in na planinah, to upošteval brez opozorila. Za tiste, ki tega nimajo je džabe še sto opozoril!

V zgornjem zapisu na mojem blogu sem navedel dva primera, kako v tujini na bolj zanimiv in celo malo humoren način to ljudem dopovejo. Brez strahu, da bi zaradi takega načina komunikacije imelo opozorilo manjši učinek.

Pri nas kjer se humor in prijaznost smatrata za šibkost in popustljivost je treba pa pač po starem. Morda pa bi še najboljše bilo: "Imej psa na vrvici in s tem dokaži, da si pismen!"