Preden me dohitijo popoldanske družinske obveznosti, se odpravim na Dedca. Snega skoraj ni več, je pa bila pri sestopu potrebna previdnost, saj je podlaga mešana - sneg, led, zmrznjeno kamenje z zemljo in listje. Preden sem stopil na vršni greben, sem zavil levo navzgor proti rušju, da ga malo stresem, ker ga že dolgo nisem. Gost pas visokih borovcev se je upiral na vso moč, in brez da bi me malo potolklo nazaj, ni šlo! Prav mi bodi!
Že nekaj časa nisem tako užival! Občutki, tisti, ki so skozi leta malo zbledeli, so privreli na plan. Kot bi ravno začel hoditi v hribe, sem vsrkaval lepote na poti! Od Klina do vrha in nazaj sem bil sam. Šele, ko sem nazaj grede prečil strugo, sem naletel na dve tuji državljanki, ki sta iskali odcep za Dedca.
Vračal sem se preko Jermance, tam zavil na lovsko in ji sledil visoko pod stene. Ker sem zgrešil odcep za Lepi kamen, sem na slepo prečil strmo pobočje, dokler nisem ujel steze, ki me je vodila levo navzgor, v smeri Bobnarjevega plazu. Pred strmo grapo sem se razgledal, ter pod sabo zagledal streho bajte. Spustim se nižje in kmalu pohodim stezo, ki me pripelje do Lepega kamna. Do avta v Kamniški Bistrici grem po cesti in markirani poti, mimo lepega plezalnega balvana. Krasen dan!