Po dolgem času včeraj spet na Kamniškega dedca. Začela sva v Kamniški bistrici, saj voziti se do Jermance bi bilo za ta izlet prav nespodobno. Uživala sva pri hoji skozi sveže olistan gozd, manj sva pa bila navdušena po prečenju suhe struge kmalu po odcepu poti proti Repovem kotu, saj je postalo prav hitro jasno, da miru in tišine v tem delu ni več. V vseh teh letih se je to tu spremenilo, naletela sva na vsaj dve večji skupini, na vrhu pa tudi gužva, da je bilo do pravih pogledov skoraj nemogoče priti. Še več, meni se je zdelo skoraj nevarno, saj prostora gor pravzaprav ni veliko, siliti prav na robe pa tudi ni priporočljivo. Ko se premakneš, že lahko nekoga ogroziš, vmes pa še psi, ki tudi zahtevajo svoj prostor. Nedelja res ni bila pravi dan za obisk te sicer lepe, a vsekakor nič več odmaknjene gore. Vsekakor bolj priporočljiv kakšen drug dan, če želite na vrhu uživati ob pogledih na naravo!
Vračala sva se pa po zgornji lovski poti, sva rekla, greva pogledat, če ne bo šlo, se pa vrneva. In sva bila oba navdušena, nad potjo in nad pogledi. Pa vresja še neverjetno veliko svežega, nekateri konci so bili v celoti obarvani v roza odtenke. Pa sva prišla tudi pri tej turi na svoj račun, saj sva že poznani poti dodala nekaj novega, svežega. Pa še gamsa sva lahko ujela v svoje spomine, saj je prav zgledno poziral na mestu, brez večjega strahu.