Tudi naša tri članska "odprava" je včerajšnji dan preživela na Kanjavcu. Ob 5h parkiramo v Zadnjici, kjer nas je pričakala kar precej nizka temperatura
. Vendar pri razpotju, kjer se usmerimo proti Luknji in koči na Doliču smo že imeli delovno temperaturo
. Pogled proti vrhu Kanjavca se je že barval v prvih jutranjih žarkih. Pot se v okljukih kar hitro dviguje, že nas ob poti pozdravi tudi slap, ki teče pod spodnjim ostenjem Kanjavca, tam blizu se odcepi tudi plezalna pot čez Komar. Skoraj polovico poti si delimo tisti, ki smo namenjeni proti Doliču in tisti, ki so jo mahnili naprej proti Luknji. Prebujeni vrhovi v jutranjem soncu nam nudijo čudovit razgled z naše senčne poti. Vse bližje smo koči na Doliču, opazujemo tudi planince, ki se spuščajo čez Kanjavčeve police. Pri koči krajši postanek, da napolnimo naše želodčke in potem naprej proti Kanjavcu. Pot je super, kot bi hodil po površju lune..
, strma, vendar nudi pravo zadovoljstvo. Čez skalni skok je v pomoč jeklenica, ko pa premagamo ta bolj strmi del, pa nas do vrha loči le še nekaj korakov. Na vrhu pa razgledi, ki ti napolnijo dušo. Nobene gužve, kar pa se ne bi moglo reči za vrh Triglava. Kar nekaj časa smo si vzeli za uživanje na vrhu. Še kar uživali bi, vendar nas je čakala še dolga pot v dolino
. Spustili smo se proti Zasavski koči na Prehodavcih. Tudi tam je bilo kar precej obiska. Tako, zdaj pa nas čaka le še pot nazaj proti dolini. Široka mulatjera nas vodi čez sedlo Čez Dol in nato se po skalnem terenu spustimo nazaj v dolino. Kako težki so ti zadnji koraki, ki nas še ločijo do avta. Za nami pa prečudovit dan in enkratna tura.